Pizzo

Saj bi najprej kaj omenil o trdnjavi Castello Murat, pa ne bom, ker sem mal hud. Trdnjava je bila kljub navedbam na njihovi spletni stranu in napisu pred zakljenjenimi vrati, pač zaklenjena. Pa je kar zanimiva zgodba.

Namest trdnjave pa sladica tartufo - tartufo nero, pistacio in še vrsta drugih. Moraš probat, ko si v tem mestecu. Je kot vulkan. Kepa ustreznega sladoleda, oblečena v ovoj iz kakava, pistacije ali kar že izbereš, notri pa una sorpresa. Ko se dokoplješ malo v notranjost, te preseneti tekoča čokolada. Vse skupaj ima vsak svoj okus, hkrati pa vse pomešano. Učke se kar zavrtijo od užitka.
PS: za strokoven opis bo treba it na net, jaz sem pač to videl tako 😎. Tole je pa uradna verzija:
Tartuf v sedanji obliki se je rodil okoli leta 1952 po čistem naključju. Ker je slaščičarskemu zmanjkalo kalupov in oblik za pakiranje sladoleda v prahu za oskrbo svatov, je na eno plast čokoladnega sladoleda položil porcijo lešnikovega sladoleda, nato notri vstavil stopljeno čokolado in vse skupaj zavil v list sladkornega papirja, ki je dal značilno obliko tartufa; vse pustimo, da se ohladi.

Danes so nama pripravili špar program. Nakprej sva neprostovoljno "prihranila" 2x5€ za neobisk trdnjave, potem pa še 2x5€, ker se tudi kapele Chiesetta di Piedigrotta ni dalo pogledati. No ja, vsaj od znotraj ne. Tudi ta je bila namreč zaklenjena, pred vrati pa kupček začudenih turistov.
Gre pa za votlino, ki jo je v klif izjedlo morje s svojim občasno divjimi valovi. Notri pa oltar, kipi iz peščenjaka. Na srečo je zaklenjeno samo z rešetkatistimi vrati, tako da pogled in foto vseeno vidita notranjost.Weiterlesen