Ledenik Svartisen

Vau, tole je pa bilo nekaj, kar ti naredi popoln dan. Najprej ob 10-h z manjšo ladjo preko fjorda na nasprotni breg, tam najem koles in kolesarjenje mimo ledeniškega jezera za moreno do začetka vzpona, nato pa po skalah gor, mal dol, pa spet gor do čela ledenika. Če ga globalno segrevanje ne bi že toliko stopilo, bi še vedno segal do jezera, mi pa bi bili prikrajšani za zanimiv vzpon po skalah, prepredenih z raznobarvnimi ravnimi in zavitimi intarzijami.
Tukaj gor je kot šola v naravi. Vidiš vse, kar si se učil v šoli ali prebral v desetletjih branja Življenje in tehnika. Čisto spodaj je morena, ki jo je v dolino plazeči se ledenik narinil pred seboj. Ko se je umaknil, je tam nastalo ledeniško jezero, višje gor do čela ledenika pa so zbrušene skale. Lepo se vidi žalosten pogled na sled umikajočega se ledenika, saj teh skal vegetacija še ni osvojila.
In nato ledenik. Gora z razpokami prepredenega ledu. Zunaj se blešči v beli barvi z odtenkom zelene, če pa ga pogledaš od spodaj, tam kjer se je že odtalil od skale, pa je krasne azurno modre barve. Ko pomisliš, da je v tem ledu 10 tisoč let zgodovine, je vtis res hud, in kar ne moreš se odločiti za sestop v dolino. Še en pogled, pa še en pogled, potem še malica s pogledom na ledenik.
Ampak enkrat ga moraš zapustiti in ga prepustiti njegovi žalostni usodi. Upaš, da bo preživel vsaj tisti njegov del, ki je nekaj 100 metrov višje.Weiterlesen