Trollkirka

Začelo se je mal hecno. Mimo je primarširala mladenka v vročih hlačkah, modrcu in supergah, midva pa sva že bila napravljena v hribovskih hlačah, antišvicarski majci, hribovskih čevljih in s palicami, v ruzaku pa malca, 2 bidona pijače, anoraka in čelki. A imamo isti cilj 🤔
To je pohod do jam s slapom Trollkirka (troll=trol, kirka=cerkev). 8km, skoraj 500m višine, vse skupaj je trajalo štiri ure in pol. Pot se je iz gozdne potke takoj spremenila v hojo po hudourniški strugi, le voda je lepo curljala ne pa drla. Sem prešvical kot dalmatinski 🫏 . Vmes sva doživela še prizor, ki ga nočemo videti - helikoptersko reševanje. Ne vem, kaj je bilo, je bilo pa divje stati pod helikopterjem, ki je vzletel.
V glavnem, hribovska oprema je bila na mestu. Vzpela sva se čisto do vrha, do jezera in v tej idili namazala pašteto na kruhke.
Potem pa višek tega pohoda. Najprej spust po fiksni lestvi v jamo do manjšega slapa, ki v zaviti poti pada na dno. Osvetljeno od zgoraj, kičasto lepo. Par fotk, pa selfič. In ven po lestvi. Spet manjši spust, potem pa v jamo. Prižgat čelko, potem pa po gluhi temi korak za korakom po jami. Ko že misliš, da ne bo šlo več, se najde nov prehod. Za nazaj je za trenutek zgledalo, da sva zašla, pa sva hitro našla pravi prehod.
To je bilo res enkratno doživetje. Da smeš raziskovat po jamskih rokavih, ves čas sklonjen, paziš na glavo, pa da se ne spotakneš po razmetanih skalah ali padeš v vodo. V bistvu je čudno, da ne zaprejo te jame za nas amaterje. Nepozabno.
Sicer pa sva danes prepeljala slavno Atlantsko cesto. Serija mostov čez serijo otokov, vse naokrog pa morje, morje... Videla sva kar nekaj drznih mostov, najhujši je prav na Atlantski cesti. Most gre gor in gor in gor, ko pa je na vrhu, pa zavije... Zgleda, kot bi zavil kar nekam v zrak ali pa da se kar konča. Prepeljala sva tudi 3 podvodne predore. Cesta se najprej strmo spušča, v drugem delu pa se strmo vzpenja. Dol zaviraš, gor turiraš v tretji. 250m pod morsko gladino.Weiterlesen