Po planotah pol poti proti Oslu

Najprej na trajekt, ki se ga na Norveškem tako navadiš, da ga skoraj ne porajtaš. Še posebej, ker bo račun prišel, ko bova že doma.
Potem pa gor na prvi prelaz oziroma planoto, pa dol, pa na drugo planoto, pa dol do Telemarkskanalen. Ceste so bile spet od komot pa do enojnega pasu. Tudi eno bližnje srečanje levega zunanjega špegla, ga je poklopilo, ampak brez posledic. Najina hitrost je bila blizu nule, nekemu tipu se je pa očitno mudilo.
Še največ pozornosti pa so danes zahtevale ovce. Bile so v vseh mogočih pozah:
- ovce ležijo v grabnu ob cesti in štejejo promet,
- ovce v senci parkiranih avtov,
- ovce stojijo pred tistimi železnimi rešetkami preko ceste, ki preprečujejo prehod parkljarjem in globoko razmišljajo, kako bi vseeno prišle čez na drugo stran,
- ovce, ki hodijo po cesti in naredijo celo kolono in se zasilo umaknejo šele na osebno prošnjo šoferja prvega avta,
- ovce, ki gledajo mojo sopotnico, potem ko so prej videlo slo registracijo,
- in seveda tudi ovce, ki se pasejo.
Bele, bele s črno glavo, rjave (v manjšini). Mame, otročki, en ne prav majhen otroček je hotel sesat. Lump, kar travo jej.
Kadar nisva gledala ovc, sva občudovala spet silno lepo naravo. Midva in še zeloooo veliko vikend turistov. In seveda avtodomarjev. In motorjev.Leia mais