Ho Chi Minh City

Naspimo se dobro, jutri bo že odlično kar se tiče časovne razlike. Zajtrk v hotelu je izboren, juhice pho, jajca, rezanci, riževi zavitki, vietnamska kava, sveži sokovi, pečeni cmočki, ni da ni…okrepčamo se in čas je za raziskovanje. Par korakov stran od hotela imamo Palačo neodvisnosti in Muzej ostankov vojne.

Palača neodvisnosti, prej znana kot Norodomova palača, je bila zgrajena na mestu nekdanje Norodomove palače, ki je bila rezidenca francoskega generalnega guvernerja Kočinčine. Palača je bila dokončana leta 1966 in je služila kot dom in delovno mesto predsednika Južnega Vietnama med vietnamsko vojno. Znamenita je po tem, da so se tanki Severnega Vietnama prebili skozi njena vrata 30. aprila 1975, kar je označilo konec vojne in padec Saigona.Palača je primer arhitekture iz 1960-ih let, zasnovana v modernističnem slogu z vietnamskimi elementi. Ima pet nadstropij, vključno s kletjo, in obsega različne sobe, kot so predsedniške pisarne, kabinetna dvorana, banketna dvorana in bivalni prostori, tudi bunker smo videli. Pa kuhinjo, kjer so že takrat imeli robota za mesenje testa. Notranjost je ohranjena tako, kot je bila leta 1975, kar obiskovalcem omogoča vpogled v življenje in delovanje južnovietnamske vlade. Simbolizira konec vietnamske vojne.

Po ogledu smo nadaljevali do Muzeja vojnih ostankov. Muzej vojnih ostankov je eden najbolj obiskanih muzejev v Vietnamu. Posvečen je dokumentiranju grozot vietnamske vojne in njenih posledic. Muzej prikazuje vojno iz vietnamskega vidika, s poudarkom na trpljenju civilistov in uničenju, ki ga je vojna povzročila. In ja, grozno, ko to vidiš in se zamisliš, nikoli ne moreš “kupiti” ameriško “uvažanje” demokracije. Tu pa so imeli očitno poligon za testiranje vojnih sredstev in del o napalmu in kemičnih orožjih agenta Orange je najbolj krut. Baje še po 4 generacijah, še danes ostajajo posledice.

Nadaljujemo bolj veselo, popijemo kavo in naprej do Katedrale Notre Dame, ki pa jo prenavljajo in jo vidimo odeto v gradbene odre. Sicer je katedrala Notre Dame ikonična znamenitost Ho Chi Minh Cityja in pomemben primer francoske kolonialne arhitekture. Preko ceste pa vstopimo v pošto v Saigonu, ki je še en izjemen primer francoske kolonialne arhitekture v mestu. Zgrajena je bila med letoma 1886 in 1891 po načrtih Gustava Eiffela, istega inženirja, ki je zasnoval Eifflov stolp v Parizu. V notranjosti so še vedno ohranjeni stari telefonski kioski, leseni pulti in zemljevidi Vietnama. Ker se je tako delalo včasih, pošljemo tudi klasične razglednice. Kdaj bodo prišle do naslovnikov, pa bomo še videli.

Pohajanje po mestu nas vodi do spomenika strica Hoja, do Saigon opera house in naprej do “kavarniške stavbe”. Kavarniška stavba je unikatna in priljubljena atrakcija v Ho Chi Minh Cityju. Gre za staro stanovanjsko stavbo v središču mesta, ki se je preoblikovala v vertikalno skupnost neodvisnih kavarn, butikov in majhnih trgovin. Vsako nadstropje in vsako stanovanje gosti drugačno kavarno, vsaka s svojim edinstvenim stilom, dekorjem in menijem. Izbirate lahko med tradicionalnimi vietnamskimi kavarnami, modernimi kavarnami s specialitetami, kavarnami s tematskim dekorjem in še več. Zanimiva izkušnja in super ideja in seveda posedimo in preizkušamo okuse. Naprej gremo skozi mesto do tržnice Ben Thanh, ki je ena najbolj znanih znamenitosti v Ho Chi Minh Cityju in simbol mesta. Je velika pokrita tržnica v okrožju 1, znana po svoji zgodovini, raznolikosti blaga in živahnem vzdušju. Ben Thanh je živahna in kaotična tržnica, ki ponuja pristno vietnamsko nakupovalno in kulinarično izkušnjo. Hrane nismo preizkušali, smo pa pogajalske sposobnosti. V bistvu kar uspešno, saj smo uspeli dobiti Crocse za 7 in 10 EUR, The North Face zimsko jakno za 23 EUR, ON športne copate za 33 EUR. Ko in če bomo imeli čas, bomo obiskali še kak drugi market, kjer so baje še boljše cene.

In ko končamo nakupovalni pohod, še odpešačimo skozi ta kaotični promet do Bui Vien walking street, najbolj znano ulico po lokalih in nočnem življenju. Cene navite, seveda polovico lokalov zaprtih, ker še ni večer, ampak dovolj za videti, spiti pivo in potem malce stran, odlično kosilo. Nazaj smo si privoščili taxi, preko aplikacije Grab, kar je njihova verzija Uberja. Celih 1,77 EUR nas je stala vožnja.

Po celem dnevu na nogah, je čas za počitek, sprostitev na bazenu na strehi hotela in potem še za eno fino večerjo. Neverjetno kako je to mesto postalo razvito. 18 let je minilo, uvedli so celo prehode za pešce, da je lažje preko ceste, da ne govorim o trgovinah znamk Luis Vuitton, Cartier in podobno. To je bilo takrat nepojemljivo, danes je tukaj eksplozija razvoja. Realno, Evropa je že zdavnaj ostala krepko zadaj, Azija nas bo “povozila”, oziroma nas je že. Jutri pa dan za izlet v Mekong delto.Read more