Xin chào, cảm ơn và tạm biệt

Pa smo končno dočakali naš Vietnam. Po odpovedi celotnega potovanja tik preden se je zgodil Covid, smo le prišli. Nekako je “visel” v zraku, ta “dolg” do Vietnama, ki nam je bil odvzet takrat. Sam lahko, ker sem 18 let nazaj bil že tukaj, tudi malo primerjam. In mnogo se je spremenilo, postali so bolj moderni, v lokalih ne dobiš več mokrih brisač za osvežitev, cene so seveda drugačne, ampak tisti poseben občutek Vietnama ostaja. Če povzamem našo pot, je minila povsem po planu, vse je bilo kot mora biti, kjerkoli smo spali je bilo super čisto in urejeno, ljudje prijazni, ustrežljivi. Ampak, za razliko od drugih v JV Aziji, so tukaj nekako bolj otožni. Morda zaradi ne ravno prijazne zgodovine, ampak po klasičnem vprašanju “od kod prihajate”, je nastopila tišina. Kakor, da želijo, da imamo mi mir, da nas ne motijo. Tudi v vseh avtih in prevozih, so si raje dali slušalko v uho in poslušali glasbo sami, ker niso vedeli, če bi nam glasba ustrezala ob vožnji, Na Filipinih recimo so bili neverjetno odprti, veseli, pogovorljivi. Tukaj, je večina njih izjemno prijazna, vse bodo naredili, ampak držijo neko “spoštljivo” distanco in želijo samo ustreči, da bo nam dobro.

Imajo pa državo, na katero so lahko ponosni, saj ima neverjetno dosti za ponudit, od neverjetne, sveže hrane, do lepot narave in njihove prijaznosti. Ho Chi Minh City je bil naša vstopna točka, postal je moderna metropola, urejeno mesto, za tako veliko mesto celo čisto. Široki pločniki, po katerih lahko brez težav hodiš, kljub noremu prometu. Neverjetni Hoi An, ki je izjemno fotogenično in posebno mesto, ki pa žal
tudi postal točka, na katero se vsak dan ali večer, valijo trume turistov. In rahlo kaotični Hanoi, kjer v starem delu mesta so pločniki, površine za parkiranje motorjev in stole ter mize raznih ponudnikov hrane, ljudje pa ob norem prometu hodijo po robu ceste. Najboljši občutek pa je, ko se iz tega vsega umakneš v prelepo naravo Ninh Binha in Ha Long Baya, ko zvoke motorjev in mesta, zamenja čista tišina in mir. In to vse skupaj, kombinacija vsega, naredi potovanje po Vietnamu posebno.

Naj bi bila najbolj poceni država na svetu sem bral, ampak ni čisto tako. So poceni, hrana je resnično poceni, ne pa povsod. Filipini so bili cenejši recimo. Na tržnicah lahko res za smešne cene kupiš vse kar si zamisliš ali iščeš in ko ugotoviš, da se na koncu pogajaš še samo za 1 ali 2 EUR, postane to skoraj smešno. Skoraj povsod in vsi, so strašno želeli, da jim damo oceno na socialnih omrežjih, pa da nujno omenimo njihovo ime, kako so nas postregli, kako smo bili zadovoljni z njimi. Seveda je najmanj napisati dobro oceno, sploh, ko smo bili res zadovoljni.

Tam, kjer pa cene poskočijo, pa so izleti. Če sem pred 18 leti dal za izlet v Mekong Delto 6 USD, je danes ta izlet recimo 22 EUR na glavo. Še vedno poceni, glede na to, kaj ti vse nudijo , z vključeno hrano. Najbolj se pa pozna razlika v križarjenjih po Ha Long Bayu, kjer so cene še bolj poskočile. Ampak vse se da najti še vedno za odličen denar, tukaj, na licu mesta, kjer se lahko še kaj pogajaš. Ampak je to odvisno od časa in morebitne fleksibilnosti pri potovanju. Vsekakor je nastanitve dobro rezervirati v naprej, saj so kar naenkrat bile vse, ki sem jih gledal, zelo hitro razprodane. Mi smo z dvema notranjima letoma, bili vezani na datume in zato smo tudi plan kot je bil, morali izvesti. In res je bilo vse po planu, vse brez težav, tudi zaradi tega, kako se tukaj potrudijo, da je vse tako, da bo nam dobro.

Lepo jih je gledati, kako so povezani, kako skupaj jejo, kako so “tovariški”. Očitno še obstaja “bratstvo i jedinstvo”. Vsaj nekje. In ko vse bolj svet drvi v “desno”, radikalno, ko nam polnijo glave vsi mediji in poslušamo nabijanja, kako so bili grozni “železni časi”, “grdi komunizem”, “socializem je bil zlo”, se jim v Vietnamu, po vseh letih od zmage in osamosvojitve, nikjer ne pozna, da bi bili potrti, izžeti, pod jarmom. Enega klošarja nismo videli ne v 14 miljonskem Ho Chi Minhu, ne v 8 miljonskem Hanoiu. Ali lahko enako rečemo za EU ali “najboljšo demokracijo” ZDA? Težko. Kako lahko tukaj kot socialistična država, z enopartijsko komunistično stranko, tako rastejo in napredujejo. Pa nihče jih ne tepe. Ta socializem tukaj, očitno dela “nekaj prav”.

Urejeni so, vlagajo baje miljarde v železniško infrastrukturo, da bodo modernizirali tudi to. Imajo svojo znamko avtomobilov Vinfast, dogovarjajo se s Kitajsko o prenosu tehnologij, da bodo lahko še boljši. Od izobrazbe in poklica, imajo povprečno plačo med 300 USD, pa tudi do 1000 USD. Za nekdaj t.i. “tretji svet”, je to neverjeten napredek mar ne? Ali je v zadnjih 18 letih nam, na “zahodu”, se tako spremenil ali izboljšal standard? Vedno sta dve plati medalje in treba je svet videti, doživeti, spoznati. Razno “izvažanje demokracije” je lahko tudi samo strah, da te bo nekdo prehitel po desni in levi. Z delom, vztrajnostjo in pridnostjo. Ne s šopirjenjem in “kazanjem mišic”. In to se dogaja, neizogibno. Globalizacija je tukaj. Ampak tukaj jo nekako znajo izkoristiti tudi v svoj prid, pa nihče ni videti nesrečen, nihče ni videti lačen, pa še vedno ohranjajo svojo identiteto in rastejo, se razvijajo.

Pred 18 leti sem rekel, da v Vietnam pa še moram priti. To sem sedaj izpolnil. In ne glede na vse spremembe in napredek ali na tisto, kar me recimo moti, pa ne samo tukaj (trume turistov), lahko rečem, da je Vietnam še vedno ohranil svojo dušo, še vedno je prav poseben in nepozaben.

Zato hvala Vietnam, še vedno imaš del mojega srca, morda pa pridem še tretjič.Læs mere