London 2026

Prvi dan se je začel s tisto znano potovalno mrzlico. Vstajanje ob 2:00 zjutraj, vožnja do starega znanca, g. Tomislava, ki je spet poskrbel za naš parking in prevoz na letališče, pa še po nas bo prišel. In ko smo Zagreb pustili za sabo in se podali nad oblake je cilj bil London Stansted. Let je minil v pričakovanju, a pravi "britanski krst" se je začel šele na tleh.

Iz Stansteda smo ekpresno opravili vse, skeniranje potnih listov, vse je bilo izredno hitro. In že smo bili na avtobusu National Express. Vožnja skozi angleško podeželje, ki se počasi spreminja v neskončna predmestja, je bila popoln uvod. Ko smo končno izstopili na Paddington Station, se je začel tisti pravi londonski utrip. Paddington ni le železniška postaja; je katedrala iz železa in stekla, ki diši po zgodovini (in malce po marmeladi, če verjameš v zgodbe o tistem slavnem medvedku). Z medvedkom Paddingtonom smo se seveda “podružili” in naredili sliko ali dve.

Hotel Beverly House je mali hotel, klasičen, ampak vse ok, zastonj kava ali čaj, sobe čiste, izjemoma so nas v sobo spustili že ob 11.30, da smo lahko odložili vse. In potem se je šele začel veliki dan. Peš smo se odpravili od hotela, skozi Hyde park, kjer smo srečali marsikatere živali, med katerimi so najbolj izstopale veverice, ki pridejo tako blizu, da dobesedno iz roke. Sprehod skozi to zeleno srce mesta te popolnoma odklopi od mestnega hrupa – medtem ko opazuješ labode na jezeru Serpentine in tekače na stezi Rotten Row, skoraj pozabiš, da si sredi ene največjih prestolnic sveta.

Pot nas je vodila do veličastnega Wellington Arch. Od tam je le še kratek, a impresiven sprehod do cilja, ki ga pozna ves svet: Buckinghamska palača. Stali smo pred tisto znamenito ograjo, opazovali nepremične stražarje in ugibali, ali je kralj doma. Palača s svojo belo fasado in spomenikom kraljici Viktoriji pred vhodom resnično izžareva moč in tradicijo.

Palača ima sicer neverjetnih 775 sob, od tega 78 kopalnic in 92 pisarn. Deluje kot majhno mesto, saj ima lastno pošto, kino, bazen in celo zdravniško ordinacijo. Če na drogu visi zastava Royal Standard (rumeno-rdeča), je kralj trenutno v palači. Če visi britanska zastava (Union Jack), kralja ni doma.

Od palače nas je pot vodila naprej proti Westminstru. In že se je pred nami prikazala silhueta Big Bena. Prečkali smo Westminstrski most, kjer se odpirajo tisti najbolj znani razgledi na parlament. Na drugi strani reke smo se najprej okrepčali z hot dogom, potem pa smo se spustili v mračne globine London Dungeon. Med interaktivnimi igralci, meglo in srhljivimi zgodbami o Jacku Razparaču in Sweeneju Toddu smo spoznali tisto bolj umazano, a fascinantno plat mesta. Gre mešanica groze in smeha, ampak odkrito, nismo bili navdušeni, naša mladostnica še najmanj. Igralci pa so dobri, samo ne predstavljam si, da to vlogo ponavljajo cel dan na cca 15 min, ko se skupine kar vrstijo. Smo videli, ponavljali pa ne bi. Ni to nujen ogled v Londonu.

Po London Dungeon pa še na London Eye. Od nasprotje temi podzemlja – vzpon nad Temzo. London Eye nas je popeljal 135 metrov visoko. Ko se tista ogromna kapsula počasi dvigne, se London odpre kot živa maketa. Big Ben, Parliament, katedrala sv. Pavla London, Buckinghamska palača….Ko so ga leta 2000 odprli, je bil najvišje razgledno kolo na svetu. Kolo se nikoli ne ustavi, da bi potniki vstopili, razen za invalide – premika se tako počasi (0,9 km/h), da lahko varno stopiš vanj kar med gibanjem.

In potem še pot nazaj, na zasluženo pivo, ki je sicer pregrešno drago (10 EUR), še na “Tube”, podzemno železnico, ker noge so bile že krepko utrujene. In ko smo se še malo učili povezav in uspešno prišli nazaj, smo se še ustavili na večerji in punce so dobile svoj željeni londonski “fish and chips”. Več kot 12 kilometrov smo prehodili danes po Londonu, telo rabi počitek, jutri pa spet veliki plani in prebujanje ob 7:00 že. Lahko noč !Read more