Kampong Pujut

No, pa sem spet sama! Ko Finna odpelje taksi, jaz vzamem skuter in se podam do glavne avtobusne postaje. Plan je bil iti še bolj proti vzhodu, v območje Sabah, ki je znano tako kot po nacionalnih parkih, tudi po gorah in prečudovitih plažah. Miri je najbližja točka, zato se mi zdi samoumevno, da bo avtobus ziher peljaj do Kota Kinabalu, malo večjega in precej turističnaga mesta, saj se tam nahaja najvišji vrh Malezije. A gospa na postaji me obvesti, da ni nič več avtobusov, samo privat avto ali pa letalo. Preverim še pri treh drugih, vsi pravijo isto, tudi na spletu nič ne najdem.
Odločim se, da brez jutranje kave nebom naredila pomembnejših odločitev(tista instant zjutraj je bila bolj voda z okusom) in grem na en Kopi O ter Red bun Bao za lahek zajtrk. Vmes precekiram vse moje opcije; leti v Sabah so zelo dragi, minimum je 60€ v eno smer, pa še to brez prtljage. Tudi ko enkrat prideš na tisti konec, ni avtobusov, tako da so letala res edino prevozno sredstvo. Preverim vse možne kombinacije letališč (Sarawak->Sabah) in je žal vse precej podobno. Začnem raziskovati opcijo, da se vrnem na celinsko Malezijo in svoje popotovanje nadaljujem tam. In res, najdem let za 35€ v Johor Bahru, mesto čiiiisto na jugu Peninsular Malezije. Se mi zdi čisto fajn ideja, da si lahko vzamem čas in se umiru premikam proti severu. Karta je kupljena✅.
Vrnem skuter, zamenjam hotel, s čimer sem imela čisto preveč težav in grem na zasluženo kosilo, kje prvič probam chilled tofu! Njam😋Read more