Sungai Kabanon

Z malo večjim ovinkom in par urc zamude, se vrnemo v majhno mesto Niah. Na postaji si nadevamo polno hrane, nad katero smo bili prej tako navdušeni, ki bo šla z nami v nacionalni park. Sama navežem stik z zelo simpatično gospo, ki mi pove malo o svojem življenju in vprašam jo, če ima kakšen nasvet, kako priti do parka. Avtobusna postaja je namreč kar daleč od dejanskega parka, zaradi prenove cest velik avtobus težko pride bližje. Gospa mi predstavi nekega fanta, ki mi reče da nas za 50 Rinngitov spoka v svoj mali avto in vse 4 (Finn, JB, Jim in jaz) odpelje do naše nastavitve znotraj parka. Najprej malo skeptično pogledujemo med majhnim avtočkom in količino naše prtljage, potem pa rečemo, ma ja, dejmo probat. In res, vse nam nekako use zbasat v prtljažnik, nekaj imamo po rokah, Finn ima moj ruzak v naročju spredaj. Vsem nam in vožnikom je prav smešno in spet lahko dodam novo nepozabno vožnjo na svoj seznam.
Parku smo že iz avtobusa sporočili da bomo zaradi nesporazuma glede postaj😅 malo zamudili in rečejo, da ni panike, da nas bo nekdo počakal. In res, ob mraku prispemo do prečudovitega rezervata, kjer naju s Finnom ena soba s štirimi posteljami stane 40 Rinngitov - to je manj kot 10 €!!!!
Namestimo se vsak v svojo sobo, potem pa se z najinima prijateljema dobimo na večerji; BJ posodim moj švicarski nož, in v zameno z nama deli papajo in ananas. 🍍
Spet imamo družaben večer, poln smeha, pridružijo pa se nam mnogi gekoti in par glasnih muck.Read more