Sungai Kerioh

Ob šestih se poslovimo, Grantu se mudi na letalo do Kota Kinabalu. Najin najbolj zabaven in duhovit popotnik gre nazaj domov😢, midva s Finnom pa nadaljujeva pot, čisto do vzhoda Sarawaka. Okoli osmih se nalimava na avtobusno postajo, kjer srečava BJ in Jima, ki gresta v isto smer. Skupaj gremo na zajtrk in klepetamo skoraj tri ure, ko čakamo na avtobus, ki nas odpelje v Niah nacionalni park. Ob 10.30 odrinemo, vožnja naj bi trajala slabi dve uri. Umes se vstavimo na neki pumpi na pavzi, tako da vsi hitimo na WC in iskat nekaj za jest. Navdušeni smo nad postajališčem, saj je čisti raj za vegetarijance; zelenjavni Bao bunsi, buffeji s tofujem, tempejem in različnimi zelenjavnimi prilogami, na drugi strani pa še tržnica z zelenjavo in sadjem. Nahitro nekaj izberemo in laufamo nazaj na avtobus. Na zemljevidu smo precej blizu Niah, vendar se s Finnom strinjava, da bomo najbrž prišli še bližje, da zaradi dela na cesti najbrž naredimo ovinek in se vrnemo. Hja... Naša vmesna postajanka je bila v resnici naš cilj in mi smo ga sfalili. Malo slabe volje, malo pa v smehu ugotovimo, da smo že na poti proti Miriju, ki je še dve uri vožnje stran. Voznik nas ni nič opozoril, mi pa tudi nismo vprašali. Nič zato, hvala bogu imamo čas na razpolago in veliko prigrizkov od prej😝. Ko pridemo do Mirija kupimo karte za nazaj, in se počimo na klop v kafiču, ter vsi štirje skupaj spet hitro udarimo debato. BJ (70) in Jim(67) sta sam navdih. Iz vzhodne Kanade, imata tri biološke otroke, bila pa sta foster parents še šestim skozi leta. Živita na kmetiji, imata vsak svojega konja in mnogo drugih živali, kar ju pa najbolj veže skupaj je pa ljubezen do motorjev in vožnje z njimi, posebaj Harley Davidson 🏍️. Prepotovala sta skoraj da cel svet, tako da midva s Finnom lepo v tišini in z čeljusti skorajda na tleh poslušava njune prigode.Read more