6.dan: Wadi Bani Khalid-puščava Wahiba

Noč je bila tokrat malce drugačno zvočno obarvana. Osli z različnih bregov so imeli skupinske vaje, najprej je začel en rigati, potem so se mu postopoma pridužili še ostali, seveda je vsak po svoje krulil in to v hribovitem svetu fletno odmeva, ponoči pa sploh. In ker so imeli vaje, so čez noč to večkrat ponovili🤪Zjutraj so zraven pritegnile še kokoši in petelini. Res čudovite simfonije. Tako, da ko se je ob 4:50 zaslišala jutranja molitev iz minareta, nas ni kaj pretirano zdramilo. Še preden jo sonce pokukalo izza hribov, smo bile starešine že pokonci. Jutra na prostem so čudovita. Ko pa se zbudiš nad globoko rečno sotesko in vasicami, gručasto raztresenimi po pustih, skalnatih pobočjih in ko sonce počasi ožari vrh za vrhom, in jih obarva v oranžno-rdeče odtenke, pa vse skupaj deluje naravnost čarobno. Za zvočno spremljavo se oglašajo kozice in ženska ter otroci, ki jih ženejo na pašo. Če bo veljal pregovor" Po jutru se dan pozna", nas čaka spet en čudovit dan. Prvi iz šotorov od otrok običajno priskaklja Svit, ostali mu nekako sledijo po starosti. Starejši najstniki najtežje vstajajo. Šotore pospravimo še pred prihodom sonca, ker potem hitro postane vroč. Zajtrk pojemo v senci, če je ne najdemo drugje, je med obema avtoma sigurno. Med oba avta vsak večer napnemo tudi vrvi, da sušimo mokre kopalke in brisače.

Danes smo imeli zajtrk z razgledom 🤩 Malo po 8i, smo bili že opremljeni za Wadi bani Khalid na poti proti soteski. Zopet smo bili zgodni, ker so ob petkih Omanci frej in je ta wadi, zaradi lažje dostopnosti, med njimi zelo priljubljena destinacija. V primerjavi z drugima dvema wadijem, ki smo ju obiskali, ima ta že tlakovano pot. Na koncu poti smo se spustili v čepe v eno jamo z zelo nizkim stropom in neverjetno toplim zrakom. Splašili smo nekaj netopirjev, slišali vodo in mislili, da bomo prišli do nje, vendar smo se raje obrnili, ker če bi ostali brez luči, je bilo temno kot v rogu. Potem smo jo mahnili kar naprej po suhi rečni strugi, med visokimi rdečimo stenami. Neverjetno, kakšne ogromne balvane reka nanase in premika, kadar je voda. V najožjem delu so bilo visoki tudi do 10 metrov, čez manjše smo še plezali, v neki točki pa je bilo nadaljevanje prenevarno, zato smo.se spustili nazaj do vodnatega dela. Potoboganali smo se v vodo in plavali s tolmuna v tolmun, v reki vseh odtenkov zelene barve. Skale ob reki so bile tu bele. Vsi otroci smo uživali, sploh v delu, kjer smo bili zopet povsem sami in smo plavali okoli in pod ogromnimi balavni. Tolmuni so večinoma globoki, toka ni, vmes greš kak odsek peš, pestro in fletno. Otroci pa najraje skačejo z visokih balvanov. Aljaž obvlada salte nazaj, ostali pa z višjih skačejo na noge. Danes je tudi Svit dobil dovoljenje, da skoči z najvišjega, visokega dobrih 6
5-6 m. Kakšno veselje in ponos! Osveženi in umiti (nevede smo se stuširali pri nekomu doma na vrtu🫣) smo jo mahnili proti puščavi Wahibia Sands, ki.se razteza v velikosti 180×80 km vse od notranjosti do Arabskega morja. Vmes pa še obisk mošeje, kjer vsak dan tankamo vodo v naše plastenke. Predvsem zato, da ne potrošimo in smetimo s plastiko, ki jo je že tako preveč povsod naokrog. Danes smo si pri mošeji postregli še z okusno omansko kavo s kardamonom.

Pred vožnjo v puščavo je obvezno treba napolniti tank in spustiti gume, to ti naredijo tudi na petrol postaji. S spuščenimi gumami se lažje vozi po puščavskem pesku in manj možnosti, da se zakoplješ. Obvezen je 4×4 terenec z diferencialom zapore in reduktorjem.

Že po nekaj km vožnje čez ravninski del puščave so se sprehajale kamele, ena celo tako radovedna, da si je skozi odprto okno pobližje pogledal naše sopotnike in jim nekako odobrila nadaljevanje v puščavo. Sem skoraj prepričana, da so jo z nečim podkupili😉

Na ravninskem delu je Nejc komaj dočakal prvo samostojno vožnjo (v stilu pred uporabo dobro pretresi), sledila je še Gaja v podobnem stilu (gas-bremza-gas).Za prvič odlično😉
Kmalu so se začele oranžno-rdeče sipini različnih velikosti, vmes pa je kar nekaj rastja v obliki grbin s šopasto travo. Mohor je zopet ugotovil, da je vse drugače kot "lansko leto", še puščava se je povsem spremenila po oblilo, poleg tega je precej bolj poraščena kot pred 6-imi leti. Za iskanjem manj poraščenih sipin, smo se za boljši razgled na eno višjo povzpeli. Hoja navkreber po pesku je vse prej kot lahka, dodatno težavnost pa predstavlja neverjetno vroč pesek, kljub pozno popoldanski uri. Podplati so tako pekli, da smo po nekaj korakih sedli na rit z nogami v zrak, da smo jih hladili😃 Na vrhu sipine, v eno smer še polno sipin in tudi v daljavi v smeri, s katere smo prišli same sipine, čeprav res s kar precej rastja vmes. Naslednjo uro in pol smo se vozili po puščavi in iskali idealno mesto za spanje in afnanje z avti po sipinah. Vožnja z avtom po sipinah ni ravno mačji kašelj, sploh če to počneš prvič. Zame kot sovoznika (oz. po puščavi sem sedela zadaj, spredaj je bilo rezervirano za fante) je bilo mestoma zelo adrenalinsko. Skrbelo me je, da se kje z vožnjo po strani, ko smo fajn viseli in drseli po bregu, ne prevrnemo oz. na kakem koncu preveč ne zakopljemo. Aleš pravi, da avto kar malo plava po pesku, ni pravega občutka podlage, zato je bil za začetek bolj previden.

Ko smo le našli lep prostor stran od poti in pod višjo sipino, smo najprej navdušeno zagrizli strmo navzgor. Kmalu so naš tempo upočasnile pekoče noge in pomanjkanje sape, mestoma smo nadaljevali celo po vseh štirih. V vseh se je prebudila otroška duša, afnali smo se in skakli z vrha sipine in po pesku kot majhni otroci. Svit je kmalu imel pesek povsod, v laseh, ušesih, še v očeh. Tako smo se razživeli, da smo komaj ujeli sončni zahod. Potem pa otroci in možje gasa modrasa naravnost navzdol, midve s Katjo pa sva uživali v tišini in večernih barvah puščave.

Vmes se je naš tabor že postavil, skuhali smo okusno večerjo, potem pa zakurili ogenj in ob taborniških pesmih pekli hrenovke in pence. Res en lep večer z veliko smeha in dobre volje. Malo po 21, še preden so zvezde zažarele sta nas temna noč in tišina zazibala v spanec. Šotore zopet nismo pokrila z vrhnjimi plahtami, da smo imeli razgled na zvezdnato nebo. Žal je luna že premočna, da bi lahko zasijale v vsej svoji veličini in številčnosti.Leggi altro