1.dan Kranj-Zagreb-Istanbul-Muškat
October 26, 2025 in Croatia ⋅ 🌧 10 °C
Ob 4:50 start od doma. Malo nas je presenetilo čemerno vreme z rahlim dežjem. Po prazni cesti smo v manj kot v 2 urah prispeli do parkinga blizu zagrebškega letališča, od kjer so nas v 5 minutah dostavili do letališča. Vso robo za 5 oseb, skupaj s kamping opremo, smo napakirali v en kovček, 2 večji mehki torbi in eno "prasico", vsak kos okoli 20 kg. Čez letališke procedure je šlo hitro in brez zapletov. Tako da imamo več kot 1 uro časa do vkrcanja. V Istanbulu na letelišču se dobimo še z ostalo posadko, Mohorčič-Prezelj družino, ki priletijo z Brnika. Skupaj bomo 14 dni raziskovali Oman 🙂 Na letalu do Istanbula je bilo precej Slovencev, hecno je bilo, da je za nami sedela ena 4 članska družina, pred nami mlajši par in vsi so bili kasneje na letalu za Oman. Prezlje smo zagledali takoj, ko smo vstopili v letališki del. Veseli smo bili srečanje in hkrati dejstva, da nam je uspelo in gremo na skupno potovanje 🤗 Otroci so si 5 urno čakanje na let do Muskata popestrili z igrami, mi pa s klepetanjem in šetkanjem po letališču. Minilo je en, dva, tri, pa tudi 4:50 urni let do Muškata je minil kot bi trenil. Veliko smeha, okusen obrok, en film, pa smo že pristali. Letališče je zelo lepo in ob 1 :30 ponoči povsem prazno, tako da smo se hitro prebili čez letališke formalnosti. Potem nas je prišel iskat predstavnik rentacara in nas odpeljal 10 min stran do pisarne, kjer smo prevzeli naše dva jeepa Mutshibushi Pajero 4x4, katera upamo, da nam bosta v prihodnjih 14 dneh dobro služila za raziskovanje civiliziranega in tudi malo bolj divjega Omana. Prvi vtis ob prihodu z letališča in po nočni kratki vožnji po Muškatu- zelo toplo in zelo, zelo umirjeno. V hotel smo prispeli okoli 3:30. Noč bo kratka.Read more
2.dan Muškat-Bandar Al Khairan Beach
October 27, 2025 in Oman ⋅ ☀️ 29 °C
Noč je bila kratka, spali smo slabe 4 ure, saj je bilo treba vstati že ob 8- ih , če smo si hoteli ogledali mošejo Sultana Quaboosa, ki je za turiste odprta le med 8 in 11 uro. Za mošejo moraš biti primerno oblečen, fantje v dolgih hlačah, dekleta smo pa sploh morale biti zadekane od glave do peta. Ne smejo se videti niti lasje, niti gležnji, niti roke. Pred vhodom vojaki čekirajo in z veseljem pošiljajo turistke nazaj, da si še dodatno pokrijejo kak del telesa. Tudi me nismo bile izjeme, velika ruta čez glavo in roke ni bila dovolj. Obleči smo morale še dolge rokave. Tako oblečenemu te pri 32+ stopinjah pri ogledu sigurno ne zebe😀Mošeja se razprostira na večjem področju z vrtovi in večimi stranskimi stavbami, kupolami, minereti. Glavno molilnico, v katero vstopiš lahko le bos, krasi druga največja, ročno tkana preproga na svetu ter lestanci iz kristalov Swarovski, osrednji naj bi tehtal več ton. Res lepo, tudi barve in vzorci na stropu in stenah so čudoviti, različnih odtenkov modre, bele in bež barve. Kljub precejšnjem številu obiskovalcev, te notri prevzame en poseben mir. Ogled mošeje nam je vzel dobro uro .Hecno je bilo, da smo se srečali še z dvema slovenskima družinama in enim parom s katerimi smo se srečali včeraj na letalu, pa ne potujejo skupaj. Po ogledu smo poiskali en trgovski center za nakup hrane in vode za več dnevno samooskrbo. Vožnja po mestu je bila rahlo kavbojska. Imajo večpasovnice z omejitvijo na 100/120 km na uro ,veliko cest, malo možnosti za zavijanje v levo ter na vsake toliko krožno križišče . Ko nekaj iščeš nehote storiš kak lapsus. Prometa je kar precej, vozni park zelooo bogat, vozniki pa ok, niso agresivni, hupajo pa radi.
Sicer je Muškat precej razpotegnjeno mesto, cca. 60 km ob obali Omanskega zaliva. Ni klasično “kompaktno” mesto, ampak niz več četrti, razporejenih vzdolž morja in med hribi. Stavbe belih in svetlih odtenkov, ljudi na ulicah ni videti veliko, pretežno moški v enostavnih, dolgih, belih oblekah, imenovanih dishdash in pokrivalih na vrhu glave. Vse deluje precej umirjeno, tudi v trgovskem centru nobene gužve, res mirno, edino garaža povsem polna velikih avtomobilov.
Po nakupu živeža in menjavi denarja, smo jo krenili proti morju. Mohor nas je želel peljati na peščeno plažo Yiti beach, ki so jo pa žal zaprli, ker gradijo Trump golf resort🤨 Za kopanje in spanje smo našli zaliv s plažo Bandar Al Khairan. Morje je bilo mirno, sicer pa popoldan in zvečer polno obisovalcev, džipov s čolni in vodnimi, skuterji, nič kaj mirno, kljub zelo strmemu dostopu. Področje sicer z razčlenjeno obalo otočki spominja na male fjorde. V morju pa kar nekaj pisanih koralnih ribic, od nemotov, zastavic, trobent, ježkov z zelo dolgimi bodicami. Šotore smo postavili na plaži, skuhali okusne makarone in kmalu šli v mižule. Stemni se že okoli 18ih. Noč je bila kar zanimiva, najprej so nas prebujali glasni in zelo zgovorni domačini, ki se pridejo zvečer družit na plažo, potem pa še Katja in Mohor, ki sta se za las umaknila visoki plimi in tako preprečila, da bi prvo noč imela plavajočo hišico na vodi 😆😆😆Read more
3.dan: Yiti-Wadi Mijas-Qurayyat-Dibab
October 28, 2025 in Oman ⋅ ☀️ 30 °C
Ko te za dobro jutro na skoraj prazni plaži ob 6ih pozdravi sončni vzhod in sledi kopanje v morju, toplem 26+stopinj, že pred zajtrkom, kaj češ lepšega?Mogoče snorklanje med pisanimi ribicami takoj po zajtrku🐠🐟🐡😃 Smo se kar začudili, ko smo se odpravili dalje,pa je bilo že vse to kopanje za nami in je sonce že močno pripekalo, ura pa je bila šele 9. Mohorjeva navigacija nas je do Qurayyata peljala po makrdamski bližnici, skozi zanimivo pokrajino in kasneje sotesko Wadi Mijas, z visokimi rdečkastimi stenami, nekje bolj, nekje manj preperelami. Že dugi dan nam je Oman postregel z izredno geološko raznolikostjo različnih plasti,segmentov, oblik in oranžno-rdečkastih odtenkov, do sivo-belih peščenjakov in rumenih peščenih gob, različnih oblik in s smešnimi pokrivali. En sam kamne, pesek in skale, pa vseeno toliko različnih oblik, struktur in barv, da je en velik Wau! Vmes pa za dodatno popestitev zelene oaze s palmami in belimi ala aladin hišicami, ter ličnimi mošejami. Ker si morajo pred vstopom v mošejo verniki vedno umiti noge, imajo poleg mošeje običajno umivalnice s tekočo,velikokrat tudi pitno vodo, in WC-je, oboje je dostopno vsem, tudi nevernikom. Kar se ob našem način potovanja izkaže za zelo koristno, predvsem, kar zadeva ohranjanja zalog vode.
V Qurayyatu smo želeli videti flaminge v malem jezeru ter nekje na sklanati plaži korale na suhem. Flaminge smo videli,do koral pa smo prehodil skoraj km dolgo, peščeno plažo, kjer razen smešnih, "kot iz risanke", opisanih rakcev po Tajino in Aljaževo, nismo srečali žive duše. Visoki valovi , ki so z veliko močjo butali v skale, so skrili korale, so nas pa močno nasmejali , ko so skozi špranje v skalah povzročili tako moča piš, da je Mohorju odneslo kapo nekaj metrov visoko v zrak, ogrizek od jabolka,ki ga je Svit metal v špranjo pa je vsakič z veliko silo zletel nazaj iz špranje visoko v zrak in nekaj metrov stran od špranje. V glavne smeha še pa še😆😆😆 Na plaži je sledilo afnanje po valovih, temna mivka vsepovsod.Hecno in hkrati fino pa to,da smo bili na ogromni plaži povsem sami. Naslednja postaja so bile peščene strukture,ki po obliki spominjajo na gobe, ujeli smo jih v lepi , večerno -oranžni svetlobi.Nahaja pa se nekaj km iz gl.ceste pred Dibabom, v notranjosti.
Sonce zahaja za hribe že okoli pol šeste, ob 18ih je že tema, tako da smo šotore postavili na peščenem platoju ob morju, le nekaj km pred Bimman Sinkhole, tik pred temo. Kočerjamo pa z naglavnimi lučkami v trdi temi. Siti in zadovoljni lažje planirano naslednji dan in v dobri družbi se večerni čas kar prehitro odvije. Sicer imamo mlajši in malo manj mlajši večerni krog, važno je,da se z obeh sliši živahno čebljanje in glasno smejanje, z mlajšega se celo kaka pesem zapoje👌Read more
4.dan: Bimmah Sinkhole-Wadi Shab
October 29, 2025 in Oman ⋅ 🌙 27 °C
Vstajamo kar s soncem, okoli 6ih, saj je dan kratek, temperature pa se s prihodom sonca pospešeno dvigujejo. Od 11ih do 14ih je vrhunec vročine, od oka, okoli 35, verjetno celo 35+, vendar je suha vročina, tako da ni tako hudo kot se bere. Po 15ih pa je občutek kot je pri nas poleti po 17ih, ob 18ih pa je že tema. Zjutraj in zvečer je kar akcija, vsi sodelujemo pri postavljanju oz. podiranju šotorov in pripravi obrokov, tako se zjutraj hitreje odpravimo dalje, zvečer pa hitrje nafilamo lačne želodčke. Kajti čez dan so bolj hitre malice tako mimograde, saj zaradi vročine in akcije niti ne čutimo hude lahkote.
Tako nam je uspelo, da smo bili ob 8ih že v Bimmah Sinkhole, podornici s sladko-slanim jezerom zelene barve, polnim lačnih ribic. Zaradi zgodnje ure smo bili edini kopalci, tako smo bili deležni poštenega grickanja in žgačkanja s strani ribic. Otroci pa se kazali tudi mišice ob vodnem plezanju. Potem pa v nekaj km oddaljen Wadi Shab. Wadiji so rečne struge, nekatere so večji del leta povsem suhe, nekatere pa imajo del vodnatih odsekov in tolmunov. V primeru dežja pa je značilno, da se zaradi slabe prepustnosti kamenim, zelo hito napolnijo z vodo in se spremenijo v široko, blatno in deročo reko.
Pot v Wadi Shab se začne s čolnom, s katerim te pripeljejo na drugo stran reke, potem pa dobre pol ure hoje po poti po bolj kot ne suhi rečni strugi, obdani z visokimi rdečimi stenami najrazličnejših oblik. Tu pa smo prvič v teh dneh srečali kar precej turistov, večinoma ne vajenih hoje po takem terenu. Pot sicer ni zahtevna, niti strma, je pa na sončnih predelih vroče, zaradi obiskanosti pa so skale na poti zlizane. Ko se pot konča, se začne vodnati del, zato nahrbtnike in obleke odložiš, se preoblečeš v kopalke in nadaljuješ s plavanjem po strugi navzgor. Voda je topla in večinoma kar globoka, ob straneh so skale, super za skakanje za naše male opice. Na koncu struge se skale zožijo, tako da greš nekaj metrov skozi špranjo,dovolj široko za glavo in prideš v votlino z globoko vodo in s slapom. Res lepo in edinstveno😍Zato pa je ta wadi tudi tako priljubljen in vse bolj obiskan. Prezlji so rekli,da so bili 2018 v votlini sami, tokrat nas je bilo krepko čez 20 naenkrat. Kar pa nas ni pretirano motilo, vseeno je wadi tako dolg, da se ljudje porazgubijo in se najdejo manj obiskani tolmuni, sploh za pogumne skakalce. Tako smo vročino preživeli v čofotanju in skakanju v tolmune. Potem pa je sledil popoldansko-večerni ritual, v mošejo po vodo, iskanje primernega prostora za spanje . No, pri tem smo res hecni, prostora kar ga srce poželi,mi pa iščemo ideal, se vozimo sem ter tja preden se nekje utaborimo in če nam uspe postavimo šotore tik pred temo, če ne, pa v soju avtomobilskih luči. Drugače pa nadvse uživamo v stilu "manj je več." Minimalizem z nami in okoli nas ter maksimalna sreča in hvaležnost v nas 🤗Read more
5.dan:Wadi Tiwi-Wadi bani Khalid
October 30, 2025 in Oman ⋅ ☀️ 35 °C
Noč na platoju nad klifom je bila polna glasnega bučanja močnih valov, ki so udarjali v stene in špricali na obalo, zvoki so občasno spominjali na grmenje. Sicer zaenkrat spimo v šotorih brez vrhnje plahte, ker je ponoči dovolj toplo. V valovitem morju so otroci s klifa opazili kar precej želv, na kopnem pa zvečer pod kamni iščejo škorpijone in kuščarje. Pravi raziskovalci. Po zdaj že običajni jutranji rutini smo jo ob 8ih odrinili v wadi Tiwi. Nahaja se malo južneje od Wadi Shaba in je malo težje dostopna in zato manj obljudena. Pelješ se po, za en avto, ozki, mestoma izredno strmi, cesti med zelenimi oazami s tipičnimi vasicami z belimi hiškami obdanimi z zidanimi obzidji. Se kar precej in strmo dvigneš nad dokaj ozko rečno dolino, obdano z visokimi rdečimi stenami, polno podrtih balvanov in skal. K sreči smo bili zgodnji in nismo srečali veliko avtov, tistih par pa smo srečali na primernih mestih, da smo se lahko umaknili en drugemu. V zadnjo vasici je parking za cca. 10 avtov, kjer smo se pripravili za vodno dogodivščino. Pot do reke sta nam pokazala dva fanta z vasi, na ta način služijo denar. Sicer se v teh vaseh ukvarjajo s kmetijstvom, gojijo dateljeve palme, mango, banane in papajo. Vendar je zdaj pri cca. 35 stopinjaj tu "zima", zato sadja ni. Pot gre čez nasade palm in ostalega bujnega rastja ter polj, strmo navzdol čez skale, mestoma je nameščena veriga ala zajla za pomoč, ker skale malo drsijo. Potem pa prideš v pravi raj, zelen tolmun, obdan z belimi skalami in stenami ter pisanimi oboki, poraslim z zelenjem, s katerega kaplja voda, ki ustvarja efekt tuša. Ker je ozka soteska, sonce ne pride povsod do vode, tako je tudi voda bolj sveža. Ko so bili Mohorčič "lansko leto" tu, so startali višje in se nato od tu vrnili po vodi do izhodišča, zato smo "vodiča" prepričali, da gremo sami gor in po reki nazaj dol. Tako jima ni bilo treba nositi naših nahrbtnikov za nami, nam pa se pa ni bilo treba vračati nazaj po cesti. Wadi je res čudovit, zeleno, turkizni odtenki tolmunov, vmes slapovi, z mahom porasli naravni tobogani in pisane stene ter oboki, vmes pa zeleno rastje. Kot bi bil v enem skritem biserčku sredi džungle. Doživetje je bilo še bolj pristno, ker smo bili edini obiskovalci. Otroci so uživali 100/uro: skakali, plezali na balvane v vodi, se spuščali po naravnih toboganih- čisto pravi naravni Aquapark. Na koncu tega dela, ki se ga da obiskati je slap, ob slapu pa po visokem balvanu s pomočjo vrvi splezaš na vrh slapu, kjer se vije vodna drča z višjega tolmuna, ki se konča z lepim slapom. Pod slap smo se šli "tuširati" in masirati, pa seveda slikati. Ko smo se naužili vseh lepot, so prišli še eni turisti. Hitro smo se spustili nazaj po balvanu, da smo uživali "v samoti" 9ih razgrajačev še na poti navzdol do izhodišča. Spust z avtom nazaj v dolino je bil prava avantura, med potjo smo v reki oprali še avte in mimogrede sta fanta "oprala" , beri namočila kratke hlače in majice. Če se že dela, naj se dela ornk.🫣 Vroče sonce vse hitro posuši, tako da se ne sekiramo kaj dosti.
Nato smo jo krenili proti Wadi bani Khalidu, mimo Sura in mesta Al Kamil Wal Wafi. Ker smo bili še dovolj zgodni, smo se šli še kopat takoj na začetek Wadija. Voda je topla, skale odlične za naše skakalce. Prezlji so bili rahlo razočarani, ker sedaj takoj ob začetku Wadija ob "jezercu" nekaj gradijo in je fajn ropotalo, poleg tega so že nekaj poti zbetonirali, kar je skazilo naravno podobo, ki so jo imeli izpred 6ih let. Za nočitev smo našli prostor dvignjen nad vasico, s čudovitim razgledom na wadi, okoliške hribe in vasice raztrešene po njihovih pobočjih.Read more
6.dan: Wadi Bani Khalid-puščava Wahiba
October 31, 2025 in Oman ⋅ ☀️ 34 °C
Noč je bila tokrat malce drugačno zvočno obarvana. Osli z različnih bregov so imeli skupinske vaje, najprej je začel en rigati, potem so se mu postopoma pridužili še ostali, seveda je vsak po svoje krulil in to v hribovitem svetu fletno odmeva, ponoči pa sploh. In ker so imeli vaje, so čez noč to večkrat ponovili🤪Zjutraj so zraven pritegnile še kokoši in petelini. Res čudovite simfonije. Tako, da ko se je ob 4:50 zaslišala jutranja molitev iz minareta, nas ni kaj pretirano zdramilo. Še preden jo sonce pokukalo izza hribov, smo bile starešine že pokonci. Jutra na prostem so čudovita. Ko pa se zbudiš nad globoko rečno sotesko in vasicami, gručasto raztresenimi po pustih, skalnatih pobočjih in ko sonce počasi ožari vrh za vrhom, in jih obarva v oranžno-rdeče odtenke, pa vse skupaj deluje naravnost čarobno. Za zvočno spremljavo se oglašajo kozice in ženska ter otroci, ki jih ženejo na pašo. Če bo veljal pregovor" Po jutru se dan pozna", nas čaka spet en čudovit dan. Prvi iz šotorov od otrok običajno priskaklja Svit, ostali mu nekako sledijo po starosti. Starejši najstniki najtežje vstajajo. Šotore pospravimo še pred prihodom sonca, ker potem hitro postane vroč. Zajtrk pojemo v senci, če je ne najdemo drugje, je med obema avtoma sigurno. Med oba avta vsak večer napnemo tudi vrvi, da sušimo mokre kopalke in brisače.
Danes smo imeli zajtrk z razgledom 🤩 Malo po 8i, smo bili že opremljeni za Wadi bani Khalid na poti proti soteski. Zopet smo bili zgodni, ker so ob petkih Omanci frej in je ta wadi, zaradi lažje dostopnosti, med njimi zelo priljubljena destinacija. V primerjavi z drugima dvema wadijem, ki smo ju obiskali, ima ta že tlakovano pot. Na koncu poti smo se spustili v čepe v eno jamo z zelo nizkim stropom in neverjetno toplim zrakom. Splašili smo nekaj netopirjev, slišali vodo in mislili, da bomo prišli do nje, vendar smo se raje obrnili, ker če bi ostali brez luči, je bilo temno kot v rogu. Potem smo jo mahnili kar naprej po suhi rečni strugi, med visokimi rdečimo stenami. Neverjetno, kakšne ogromne balvane reka nanase in premika, kadar je voda. V najožjem delu so bilo visoki tudi do 10 metrov, čez manjše smo še plezali, v neki točki pa je bilo nadaljevanje prenevarno, zato smo.se spustili nazaj do vodnatega dela. Potoboganali smo se v vodo in plavali s tolmuna v tolmun, v reki vseh odtenkov zelene barve. Skale ob reki so bile tu bele. Vsi otroci smo uživali, sploh v delu, kjer smo bili zopet povsem sami in smo plavali okoli in pod ogromnimi balavni. Tolmuni so večinoma globoki, toka ni, vmes greš kak odsek peš, pestro in fletno. Otroci pa najraje skačejo z visokih balvanov. Aljaž obvlada salte nazaj, ostali pa z višjih skačejo na noge. Danes je tudi Svit dobil dovoljenje, da skoči z najvišjega, visokega dobrih 6
5-6 m. Kakšno veselje in ponos! Osveženi in umiti (nevede smo se stuširali pri nekomu doma na vrtu🫣) smo jo mahnili proti puščavi Wahibia Sands, ki.se razteza v velikosti 180×80 km vse od notranjosti do Arabskega morja. Vmes pa še obisk mošeje, kjer vsak dan tankamo vodo v naše plastenke. Predvsem zato, da ne potrošimo in smetimo s plastiko, ki jo je že tako preveč povsod naokrog. Danes smo si pri mošeji postregli še z okusno omansko kavo s kardamonom.
Pred vožnjo v puščavo je obvezno treba napolniti tank in spustiti gume, to ti naredijo tudi na petrol postaji. S spuščenimi gumami se lažje vozi po puščavskem pesku in manj možnosti, da se zakoplješ. Obvezen je 4×4 terenec z diferencialom zapore in reduktorjem.
Že po nekaj km vožnje čez ravninski del puščave so se sprehajale kamele, ena celo tako radovedna, da si je skozi odprto okno pobližje pogledal naše sopotnike in jim nekako odobrila nadaljevanje v puščavo. Sem skoraj prepričana, da so jo z nečim podkupili😉
Na ravninskem delu je Nejc komaj dočakal prvo samostojno vožnjo (v stilu pred uporabo dobro pretresi), sledila je še Gaja v podobnem stilu (gas-bremza-gas).Za prvič odlično😉
Kmalu so se začele oranžno-rdeče sipini različnih velikosti, vmes pa je kar nekaj rastja v obliki grbin s šopasto travo. Mohor je zopet ugotovil, da je vse drugače kot "lansko leto", še puščava se je povsem spremenila po oblilo, poleg tega je precej bolj poraščena kot pred 6-imi leti. Za iskanjem manj poraščenih sipin, smo se za boljši razgled na eno višjo povzpeli. Hoja navkreber po pesku je vse prej kot lahka, dodatno težavnost pa predstavlja neverjetno vroč pesek, kljub pozno popoldanski uri. Podplati so tako pekli, da smo po nekaj korakih sedli na rit z nogami v zrak, da smo jih hladili😃 Na vrhu sipine, v eno smer še polno sipin in tudi v daljavi v smeri, s katere smo prišli same sipine, čeprav res s kar precej rastja vmes. Naslednjo uro in pol smo se vozili po puščavi in iskali idealno mesto za spanje in afnanje z avti po sipinah. Vožnja z avtom po sipinah ni ravno mačji kašelj, sploh če to počneš prvič. Zame kot sovoznika (oz. po puščavi sem sedela zadaj, spredaj je bilo rezervirano za fante) je bilo mestoma zelo adrenalinsko. Skrbelo me je, da se kje z vožnjo po strani, ko smo fajn viseli in drseli po bregu, ne prevrnemo oz. na kakem koncu preveč ne zakopljemo. Aleš pravi, da avto kar malo plava po pesku, ni pravega občutka podlage, zato je bil za začetek bolj previden.
Ko smo le našli lep prostor stran od poti in pod višjo sipino, smo najprej navdušeno zagrizli strmo navzgor. Kmalu so naš tempo upočasnile pekoče noge in pomanjkanje sape, mestoma smo nadaljevali celo po vseh štirih. V vseh se je prebudila otroška duša, afnali smo se in skakli z vrha sipine in po pesku kot majhni otroci. Svit je kmalu imel pesek povsod, v laseh, ušesih, še v očeh. Tako smo se razživeli, da smo komaj ujeli sončni zahod. Potem pa otroci in možje gasa modrasa naravnost navzdol, midve s Katjo pa sva uživali v tišini in večernih barvah puščave.
Vmes se je naš tabor že postavil, skuhali smo okusno večerjo, potem pa zakurili ogenj in ob taborniških pesmih pekli hrenovke in pence. Res en lep večer z veliko smeha in dobre volje. Malo po 21, še preden so zvezde zažarele sta nas temna noč in tišina zazibala v spanec. Šotore zopet nismo pokrila z vrhnjimi plahtami, da smo imeli razgled na zvezdnato nebo. Žal je luna že premočna, da bi lahko zasijale v vsej svoji veličini in številčnosti.Read more
7 dan: Wahiba - Rus Al Jins
November 1, 2025 in Oman ⋅ 🌙 27 °C
Danes smo vsi vstali malo pred 6-o, saj smo želeli na vrhu sipin pričakati sončni vzhod. Smo se morali kar pognati navzgor, da smo ga ujeli. Ob 6:15 je pokukala žarečo-oranžna kapica izza obzorja, potem pa zelo hitro še preostali del krogle. Počasi je puščavo pobarvalo v tople oranžne odtenke. Uživali smo v prostranih razgledih, vzorcih, ki jih veter in živali rišejo v puščavski pesek, plezanju in skakanju po sipinah ter s tišino obarvani samoti, ki jo je sem ter tja preglasil le navdušeni glas našega Zvonkota 🙂 Svit je v neskončnem peskovniku res užival, več po vseh štirih kot po dveh, od valjanja, kotaljenja, delanja salt, prevalov, presipanja peska z roke v roko, pa je imel mivko čisto povsod. Tek navdol z višjih sipin je tudi posebno doživetje, tečeš lahko na vso moč, saj je vseeno če padeš, kajti vedno padeš na mehko. V senci sipinie smo hiro podrli naše šotore in pozajtrkovali. S hrano ne kompliciramo, važno je da smo siti in zadovoljni. Šotorka nam služi za mizo in stol obenem, od pribora imamo žlice in švicarske nože, vsak eno skodelico za hrano in eno za pijačo, čeprav večinoma pijemo iz plastenk ter eno posodo za kuhat in eno džezvo za kavo. Manjših trgovin s hrano je res veliko in vse so zelo dobro založene, tako da hrano lahko kupuješ sproti.
Danes je dan za vožnjo po puščavi, po sipinah. Mohor komaj čaka in se mu že od jutra svetijo oči od pričakovanj, saj so ob zadnjem obisku puščave vožnjo po sipinah že kar dobro osvojili. Aleš je zaradi nepoznavanja terena bolj previden, saj je težko oceniti, kje je pesek premehak, poleg tega rabiš še kar nekaj drznosti, predvsem pa ne oklevanja, kajti drugače se z avtom kaj hitro zakoplješ. Našli smo fajn teren za dobiti malo občutka pri vožnji in tudi otroci so zopet prišli na svoj račun. Res se jim zdi fajn, da sami vozijo avto, pa še čez grbine in driftanje v krogu po pesku, pa ker je avtomatik ni tako težko. Nejcu sploh dogaja, mojim živčkom na zadnjem sedežu pa tudi🤪 Po dobre pol ure afnanja in učenja varne vožnje po puščavskem pesku, so Prezlji nasedli na manjši sipini. Zato je v puščavi priporočljivo, da nisi sam, poleg tega moraš imeti s seboj tudi nekaj dodatne opreme za take primere. Teren je bi k sreči tak, da smo jih šli z našim avtom lahlo reševat. Fantje so navezali štrik na avta, z lopato smo odkopali gume in Aleš ga je poskusil izvleči. Štrik se je močno napel, ampak avto se ni premaknil. Še enkrat smo malo odkopali, Mohor je gume podložil z deskami, otroci in midve s Katjo smo porivali avto, Aleš in Mohor pa v avtih pritiskala na gas, avto se je en majčkeno premaknil, ampak gume niso hotele zagrabiti, rezultat poskusa št.2 je bil še bolj zakopan avto, poleg tega je fajn zakopal tudi naš🤔 To pa ni fajn... Mohor je verjel, da se bomo sami izkopali, ostali smo v to sicer malo dvomili in upali, da bo čim prej koga prineslo mimo nas, da nam bo pomagal oz. bo šel po pomoč do domačinov v kak bližnji kamp v puščavi. Ker ni bilo videti niti slišato nikogar v bližini, smo vsi prijeli za delo. Z lopato, deskami in rokami smo začeli odmetavi pesek izpod gum in avtov. Kljub vročemu soncu, nikomur ni bilo težko. V resnih sitauacijah so otroci neverjetni, vsi so odkopavali na vso moč , saj peska kar ni hotelo zmanjkati. Aleš in Mohor sta še bolj spustila gume, na šotorke smo z avtov zložili težje kose prtljage in najprej podložili naš avto z deskami. Mohor je šel za volan v naš avto, ostali smo porinilo in avto se je premaknil in izpeljal iz mehke pasti. Juhuhuuu, vsi smo od veselja vriskali, en rešen avto pomeni, da gremo lahko po pomoč za drugega. Vseeno smo poskusili rešiti še drugega, res smo ga dobro izkopali, podložili in vsi potiskali na vso moč, ko je Mohor stopil na gas in.....gume so prijele, avto je bil rešeeeen, juhuhuuuu😃😃🤗 Nam je pa reševalna puščavska pustolovščina vzela dobro uro čas . Ko sta fanta s kompresorjem polnila gume in ostali zlagali prtljago v avta, sta se kar od nekje pojavila dva domačina v Toyoti in nas vprašala, če rabimo pomoč. Res so prijazni. Mi smo bili rešeni in puščavska avantura se je nadaljevala. Mohorju ni vzelo poguma, že takoj za start se je uspešno podal čez sosednjo sipino, oči so se zaiskrile, nasmeh razlezel od ušes do ušes in potem smo "puščavski risi" zaštartali. Mi sprva previdneje. Nejca smo dali v njihov avto, ker je bolj adrenalinec. Po nekaj poskusih je tudi Aleš dobil več občutka in posledično poguma in smo šli z gasom navzgor po sledeh predhodnikov, potem pa čez sipino naravnost navzdol. Ko prideš na rob sipine se nič ne vidi, potem se avto prevesi čez in je občutek, kot bi šel zaplul strmo navzdol po vodnem toku- puščavski kolorado boat, samo, da ne špricne voda, ampak teče pesek iz vseh možnih odprtin avta. Kar adrenalinsko.
Puščava nas je navdušila s svojimi barvami, vzorci in tišino, fante pa predvsem z adrenalinskim preganjanjem po sipinah🙃
Po vrnitvi s puščave smo šli na pumpo nafilati nazaj gume. Po 2 urah vožnje nazaj proti morju, smo ob sončnem zahodu prišli do kraja Rus al Jins, kjer smo upali, da bomo na peščenih plažah videli želve, ki pridejo ponoči izležti jajca in zjutraj mogoče celo male želvice, ki se izležejo iz jajc in hitijo proti morju.
Šotore smo postavili na klifu nad eno peščeno plažo, ki je imela več kot 10 izkopanih lukenj in polno sledi od želv. Že kmalu, ko se je stemnilo smo s klifa opazili eno, ki je kopala luknjo. Počakali smo še slabe 2 uri, preden smo šli bližje pogledat, če že vali jajca. Takoj pod klifom smo opazili še eno, ki je kopala luknjo. Kljub pazljivosti in ne uporabi svetilke (sicer uporabljaš lahko le rdečo), smo kasneje opazili, da sta zapustili plažo. Želve so zelo občutljive vse do momenta, ko začnejo odlagati jajca. Ker nismo želeli še kakšne preplašiti, smo se odpravili spat z upanjem, da zjutraj ujamemo kako zamudnico.Read more
8.dan: Ras al Jins - Shannah - Khalouf
November 2, 2025 in Oman ⋅ 🌙 26 °C
Za želve tudi otrokom mi bilo težko vstati pred šesto. Na plaži je ena želva ravno zaključila z zakopavanjem jajc in se napotila nazaj proti morju. Malih želvic ni bilo nikjer videti. Odpeljali smo se še do sosednje , daljše peščene plaže, kjer so bili pred leti že Prezlji in so videli kar nekaj želv tudi zjutraj. Tokrat smo eno veliko ujeli ravno tik pred odhodom v morje. Po plaži je bilo precej skopanih lukenj in ostankov jajc. Želve pridejo na peščeno obalo odlagat jajca, ko se stemni. Da skopljejo luknjo,kamor odložijo jajca, porabijo kar precej časa in napora, enako potem pri zakopavanju, pri tem poleg nastane nova luknja. Taja je pri eni luknji opazila male želvice. Sreča je bila na naši strani, male zamudnice so se izkopavale izpod mivke in hitele proti morju. Pot po peščeni plaži do morja je zanje kar dolga in nevarna, podnevi prežijo na njih galebi in tudi sonce jih lahko hitro izsuši, zato običajno lezejo ven ponoči ali zgodaj zjutraj.
V Omanu živi pet vrst morskih želv, zato obala Omana velja za eno najpomembnejših območij za gnezdenje želv v Indijskem oceanu. V Ras al Jinzu gnezdijo predvsem zelene morske želve, vendar ne gnezdijo vsako leto, temveč na 2- 4 leta. Ko imajo gnezitveno sezono se vračajo na isto plažo kot so se izlegle in tisto sezono gnezdijo od 3-5 krat. Običajno zležejo okoli 100 jajc, po 2 mesecih se izvalijo male želvic, katerih spol je odvisen od temperature peska, toplejši je več je samic in obratno.
Res smo bili hvaležni za te simpatične prizore in nepozabno izkušnjo. Iz mivke je prilezlo vsega skupaj okoli 20 malih, fletnih želvic in vse so jo kar se da hitro krenile proti morju. Ker so jih pri tem dodatno ovirale naše stopinje, smo nekaterim pomagali, drugim pa smo zravnali mivko, da se nise prevračale. Ko dosežejo morje, pot še ni zaključena, nemalokrat jih močni val odnese nazaj proti obali in morajo spet hiteti pred plenilci, pa tudi ko so že v morju,še kašno ujame galeb. Tokrat so galebi zaradi naše prisotnosti ostali brez zajtrka, vsaj na kopnem. Res lepo, zapisano v spomin za vedno!
Po zajtrku smo šli v zaliv malo snorklat in pod vodo se je odprl nov svet, cele jate rib,od majhnih do velikih, ogromno napihovalk, videli smo morskega skata in Svit je edini videl kitarskega morskega psa (guitar shark-nenevaren).
Zadovoljni z videnim tekom jutra, smo jo krenili na daljšo cca. 360 km vožnjo do White Suger Dunes (Bele puščave) nekaj km južneje od Khaloufa. Sprva smo počasi napredovali, kajti Oman je tudi dežela ležečih policajev, skozi naselja, pri odcepih, če je kaka stavba ob cesti. Res jih je ogromno in precej visokih. Drugače imajo dobre, široke in bolj kot ne prazne ceste, brez kakršnihkoli cestnin.
Med potjo je prišlo do spremembe oz.dopolnitve plana. Pri odcepu za Snannah smo zavili s ceste in že kar takoj zagledali prostrane ravnine ostanka slanega jezera, kot bi hodil po poledenelem jezeru. Vmes so kakšni bazeni v bolj tekočem stanju,ki so zaradi posebnih alg in bakterij belo-rozastih odtenkov, zato jih imenujejo Pink Salt lakes. V Snannahu smo šli prvič nekaj pojest v restavracijo s kitajsko, arabsko,pakistansko in indijsko hrano,no imeli so le indijsko,komaj smo se sporazumeli kaj želimo in do zadnjega nismo vedeli kaj bomo res dobili. Bilo je ok,noben presežek. Oman ni ravno kulinarična destinacija, tipično omansko hrano težko najdeš,prav tako okusno omansko kavo s kardamonom. Je pa vse polno indijskih,pakistanskih hitrih restavracij oz. coffe shopov z nepoznano hrano in ness kavo, nič kaj privlačno ali dišeče, zato večinoma kuhamo sami, zvečer ko se utaborimo. Ogromno je priseljencev z Indije, Bangladeša, Pakistana,Sirije,ki so tu poceni delovna sila,zato tudi prevladuje njihova hrana na ulicah, Omanci jedo bolj doma.
Siti smo se podali v iskanje t.i. "omanskih Maldivov, katere je Katja našla na googlu, da so v bližini. Z glavne ceste smo zavili na stransko cesto, ki ni bila cesta v pravem pomenu besede, ampak bolj kolovoz, vodil nas je čez ostanke slanega jezera. Pot je zgledala kot bi bila poledenela, podlaga terena pa nekje bela od soli, tam običajno trdnejša, drugje od svetlo do temno rjavih odtenkov, bolj temna barva pomeni bolj mehak teren. Po kar nekaj km smo prispeli do točke, kjer naj bi morje spominjalo na Maldive. Žal je bila precejšnja oseka, zato so bili namesto modrih odtenkov bolj sivo-rjavi, polno smeti in nič kaj prijeten vonj po organskem (ko ostane le mivka brez morja). Hitro smo se odločili,da ne bomo tu spali in da gremo naprej do Bele puščave. Na poti nazaj so nas zmedli kolovozi v različne smeri in smo skrenili s pravega. Od začetka je bil ok, potem pa je postal vse mehkejši teren. Mohor je obrnil,da ne bi zapeljal v mehko slano blato na poti, a je gume podlaga zagrabila in so žal obtičali. Pa se je spet začela akcija "Resevanja vojaka Rayna."Zdaj smo bili že zverzirani, prtljago ven, gume spustit, mal gume odkopat, našli smo dile od enih akcij, ki je tudi potekala tu, potem pa Mohor za volan, ostali potiskat in v 2.poskusu je uspelo-juhuhuu.Vmes je sonce že zašlo in malo se nam je mudilo, da najdemo pot iz tega slano-blatnega področja.Morali smo priti na pot, po kateri smo prišli noter, ampak se je bilo v labirintu sledi gum kar težko znajti, zato je bilo po prestani preižkišnji kar napeto in adrenalinsko, v kontra smer se nam sploh ni zdelo. Se nam je pošteno oddahnilo, ko smo se pripeljali na glavno cesto. Ker je bilo že povsem temno, smo jo potegnilo vse do Bele puščave. Po dobri uri in pol vožje smo zopet rahlo pluli, tokrat po beli mivki ob morju, si našli en fajn prostor za šotore. Na povsem beli mivki, v vznožju belih sipin in v soju močne lune, so šotori zgledali bi bili nekje v Himalaji. Mi smo pa utrujujeni od dolgega in polnega dne kmalu popadali v šotore.Read more
9.dan: Bela, cimetova in črna puščava
November 4, 2025 in Oman ⋅ 🌙 12 °C
Sončni vzhod sem ob 6:15 pričakala na beli sipini s pogledom na morje. Levo široka bela prostranstva, porasla z nizkimi zelenimi grmički, za mano in desno pa bele in krem bele sipine kot meringo tortice. Pa razen nas in nekaj ribičev na morju, nikjer žive duše. White suger dunes (Bela puščava) po strukturi spominja na fino, sipko, belo moko ali sladkor v prahu, zaradi svetle barve tudi ni vroča, posebna in impresivna je tudi zato, ker sega čisto do morja. Ni puščava v pravem pomenu besede, vseeno pa sipine obsegajo področje veliko cca. 50-70 kvadratnih kilometrov. Bele sipine pa delujejo zelo nežno in prefinjeno. Ko nas je vseh 9 prilomastilo s šotorov in se podalo na sveže, od vetra poratrakirane, sipce in začelo skakati in zvirati na vse konce in strani je bilo konec z nežnimi vzorci. Imeli smo jih povsem zase in smo dali veselju duška.
Nekaj 10 km stran, vidna že z
glavne ceste smer Duqem-Sur se nahaja manjša Cinemmon desert (cimetova puščava), ki je ime dobila zaradi posebne oranžno rjave barve, ki jo dobi predvsem od jutranji in večerni svetlobi. Mi smo zagrizli v oranžne sipine ob 12ih, nemogoče je bilo hoditi bos, ker je bil tako vroč pesek.Ta je pa sploh mini varijanta, ampak lepa, ker ima vmes zelene akacije in sive skale in imaš občutek kot bi bil v Afriki (ne vem sicer od kod ta misel, ker v Afriki nihče od nas še ni bil 😉). Smo pa imeli srečo, ker je kar fajn pihalo in smo lahko videli, kako veter nosi pesek in hitro briše sledi.
Pred nadaljevanjem proti hribovitem delu Omana smo se šli v morje umiti oz. sprati puščavski pesek z las in kože. Dolge sive plaže pri Al Khalufu so bile polne smeti, morje pa nizko, po barvi je bolj spominjalo na blatno jezero kot morje. Tako, da smo.se res le umili, sprali z vodo iz plastenk in šibnili naprej oz. nazaj, to je bila naša najužnejša točka v Omanu. Vmes smo šli v avopralnico oprati avte, ker sta bila od vsega peska, blata in soli res umazana. V Omanu pa za umazan avto lahko celo dobiš kazen. Preden nas je ujela noč, smo zavili z glavne ceste, ki vodi v Sinaw in naprej proti Nizwi, in na povsem ravnem, temno sivem področju poiskali prostor za naš tabor. Ob oranžnem sončnem zahodu smo vsi iskali dračje in les za taborni ogenj. Po postavitvi šotorov in večerji so fantje zakurili ogenj. Ogenj ima res svoj čar.Read more
10.dan: Sinaw-Wadi Muaydin-Jabel Akdhar
November 5, 2025 in Oman ⋅ ☀️ 27 °C
Na poti skozi Sinaw smo se ustavili za naš dnevni ritual, poiščemo mošejo, da natočimo pitno vodo, gremo na WC (mošeje imajo odprte in lepe wc-je, ločene za ženske in moške), in v trgovino po živež. Pri mošeji je Aleš mimoidočega možakarja v tipični beli obleki do tal in rdeči ruti na glavi, vprašal kje so WC-ji. Stekel je pogovor in možakar, po imenu Naser, ga je povabil na kavo, ko mu je Aleš povedal, da nas je 9, ni bilo nobenega problema. Vseh 9 se nas je znašlo v veliki sobi za goste pri Naserju, posedli smo se na preprogo na tla s spodvihanimi nogami,tako.kot je pri njih navada. Lahko bi se tudi na sofo. Nasar s svojo družino sicer živi v Muškatu, ima 6 otrok ( 3 hčerke, 3 sinove), najstarejši rojen 1988, najmlajši 2008. Delal je na Ministrstu za komunikacijo in je od 2018 upokojen. Rad potuje, sam, nekaj z ženo ali s prijateljem, tako je obiskal veliko azijskih držav ( Vietnam, Malezija, Tajska, Indonezija, Singapur), Gruzijo, Turčijo, Kirgizistan,Kazahstan, nekaj afriških držav in evropskih (Španija, Portugalska). Zato je bil zelo vesel, da nas je srečal in da smo sprejeli njegovo povabilo.Res prijeten in prijazen gospod. Omanci gostom najprej ponudijo sadje, zato nam je narezal pomaranče, granatno jabolko in en sadež, ki je bil med limono in pomarančo, sočno, vendar nič kislo, potem zelo okusne dataljne, potem smo so v posodi z vodo umili roke. Šele nato sledi kava, postrežena v majhnih šalčkah, ki jih napolnijo le do polovice, skodelico.sprejmeš z desno roko. Običajno popijejo več skodelic kave, ko imaš dovolj nič ne rečeš, le potreseš s skodelico v levo in desno. Omanska kava je meni res dobra, ker je s kardamonom, vendar jo razen pri domačinih ali v kaki mošeji drugače sploh ne dobiš za kupit tako, da je že narejena.
Potem je le dekleta peljal v njihov dnevno sobo k svojima sestrama, oblečenim v pisane dolge obleke in pokrivala. Mlajša je prinesla kadilnik s kadilom ter nas z njim.na hitro "požegnala" in ga dala malo pod majice, da se navzamejo vonja. Omansko kadilo — pogosto imenovano tudi frankincense ali boswellia — je ena najbolj znanih dobrin Omana in globoko vpeta v njihovo kulturo. Pridobiva se iz drevesa Boswellia sacra, ki raste predvsem na jugu Omana, v pokrajini Dhofar (okoli mesta Salalah). Drevesu se zareže skorja, iz katere se začne izločati mlečno bela smola, ko se posuši, nastane značilna dišeča smola – kadilo, ki je značilnega citrusno- lesni vonj. Pri nas doma je Zofi z njim prekadila prostore v hiši na božični večer.
Z Nazarjem smo prijetno pokramljali, povedal nam je marsikatero zanimivost o Omanu in nam omogočil vpogled v omansko hišo, skrito za obzidjem. Ob odhodu je vsaki družini dal kadilnik s kadilom, res lepo. Še prej nas je pa povabil v njegovo hišo v Muškatu, da nas predstavi še ženi in otrokom. Res so prijazni in gostoljubni. Mogoče nam bo obisk uspel v soboto pred odhodom na letališče, bomo videli, kako se bo zapeljal dan. Zunaj hiše smo si po omansko segli v roke in se poslovili. Res lepa izkušnja.
Vroč del dneva smo preživeli v Wadi Muaydin, simpatičen, hodiš lahko kar nekaj časa ob ali po strugi in se kopaš v lepih tolmunih. Srečali smo še 4 starejše Francoze, drugače smo bili sami. Proti večeru smo se dvignili na Jabel al Akdhar (t i. Zelena gora), sicer je bolj planota, res pa je,da je nekoliko bolj porasla z grmičevjem in tudi vasice, zgrajen v strme bregove imajo terase s felaji, namakalnim sistemom, kje gojijo različne vrtnine in sadje, od koruze, granatna jabolka, papaje, mango,videli smo celo grozdje in orehe ter kaktuse. Vzpon po cesti do Jebel al Akdhara je dovoljen le z vozilom na 4 motorni pogon in preden se začne vzpon je prav check point, kjer policaj preveri, če imaš ustrezen avto, tudi table ob cesti na to opozarjajo. Sam vzpon sicer ni problematiče, cesta je široka in asfaltirana, problem je dolg, skoraj 30 km dolg spust, ceste so na odsekih strme in moraš zavirati z motorjem, ker bi drugače zavore skurilo. V ta namen imajo na vsake toliko tudi posebna izletišča.
Pripelješ se na pravo planoto ma višini 1950 m nadmorske vošine, s precej infrastrukture in resorti na robu pečin. Pod pečinami se nahaja slikovita vasica Al Saiq, obdana z zelenimi terasami, ki se zajadajo po strmem bregu. Sadje in zelenjavo lahko gojijo s pomočjo namakalnega sistema-fajala. Kadar je dež z roba vasice v dolino pljuska mogočen slap, Vasica z ozkimi ulicami in nizkimi podhodi ne kaže, da bi bilo veliko življenja v njen. Je verjetno več obiskovalcev kot prebivalcev.
Prostor za spanje smo našli še malo višje na platoju, na nadmorski višino 2.350m, temu primerne so bile tudi temperature. Oblekli smo se v vse kar smo imeli, da nam je bilo bolj toplo smo zakurili ogenj. Noč je bila mrzla, nakaterim bolj, drugim manj. Vsi smo bili oblečeni v več slojev in zaviti v spalko čez glavo ter še dodatno pokriti z brisačami in sarongi.Read more
11.dan: As Saiq- Jebel Shams
November 5, 2025 in Oman ⋅ 🌙 23 °C
Prebudili smo se v jutro s samo 5 stopinjami. Naše dva fanta ponoči ni nič zeblo, ostale nas pa kar je. Kmalu je posijalo sončece, da nas je malo pogrelo, dodatno nas je pa še čajček. Pred odhodom nazaj v dolino smo šli še z druge strani pogledati in slikati vasico As Saiq, potem pa spust v dolino in proti Jebel Shamsu oz. na Balcony hike z razgledi na Jebel Shams, ki je s 3.009 m n.v. najvišja gora v Omanu in na Arabskem polotoku. Jebel Shams pomeni Gora Sonca, ker je to prvi kraj v Omanu, kjer vzhaja sonce, in ker na njenem vrhu sonce sije skoraj ves dan.
V tem hribovitem delu gorovja Al Hajar nam ne deluje najbolje občutek za dolžino in višino, no višino občutimo po tem, da ja čez dan malo manj vroče. Vožnje kar ni bilo konec, cesta je bila ok, asfalt, malo makedama, lepo speljana, vendar smo do Al Khitayma, izodišča za pohod, potrebovali 3 ure in pol in naredili cca. 240 km 🙃. Pred izhodiščem je zopet široka planota, kjer so že zgradili kar nekaj luksuznih resortov in butičnih glampingov, saj se ne čudim, ker večina turistov, ki jih srečujemo so bolj " butičnega, hotelskega" tipa, v lepih, svetlih cunjcah in lepih šolenčkih, športna obutev je redka.
Balcony hike je pot izjemno lepo speljana po robu prečne prelomnice, visoko nad širokim kanjonom Wadija Ghul in Wadija Nakhr. To je največja in najbolj impresivna soteska v Omanu, z več kot 1000 m globine— domačini jo pogosto imenujejo kar Veliki kanjon Arabije ( Oman's Great canyon).
Z vrha in s poti Balcony Walk so razgledi resnično Waaauuuw— pogledaš naravnost v srce kanjona. Balcony Walk, ki poteka od Al Khitaym do zapuščene vasice Sab Bani Khamis,je ena najbolj spektakularnih in znanih pohodnih poti v Omanu. Pot sicer ni zahtevna, a na določenih odsekih previdnost ni odveč, ker je res odsekano in vidiš več sto metrov globoko dno kanjona. Do zapuščene vasice Sab Bani je dolga cca. 3,5 km. Ljudje so tam živeli v kamnitih hišah, zgrajenih v naravne police kanjona, in uporabljali terase za kmetovanje — predvsem za datlje, pšenico in zelenjavo,.
Imeli so izvir vode, ki še danes kaplja iz skal nad vasjo (viden ob koncu poti). Ta izvir je bil ključni razlog, da je bilo tam sploh mogoče živeti. Zadnji prebivalci so se odselili v 1970-ih ali zgodnjih 1980-ih, ko se je Oman začel razvijati.
Na poti nazaj smo se ustavili še na razglednikih ob cesti, ki so še nad steno nad potjo . Najlažje je, da se uležeš na ravno vrhnjo ploščad in pogledaš skoraj navpično navzdol v 1000 metersko globino, res noro. Precej lažje je to narediti, kot pa gledati otroke, ki gledajo čez rob. Nekateri na teh ploščadah taborijo, mi smo to misel opustili po pretekli noči, na 2.350 m n.v. je ponoči premrzlo. Spustili smo se na nadmorsko višino 1050 m in si že v trdi temi poiskali prostor za spanje nad vasico Misfat Al Abriyeen. Povečerjali smo na skalnatem platoju v soju polne lune🌕Read more
12.:Misfat Al Abriyeen-Wadi Damm -Nizwa
November 6, 2025 in Oman ⋅ ☀️ 30 °C
Okoli 6ih je naša omanska ura za vstajanje, brez budilk. Sončni vzhod smo starešine pričakale na platoju nad dolino in vasico. Žal je te dni tudi v gorski svet prineslo puščavski pesek z Arabskega polotoka, zato je vidljivost zelo slaba. Šotorili smo tik ob cesti, ki vodi navzgor do manjše vasi in po 6i uri se je kar začel "promet", enih pet je bilo sigurno šolskih jeepov, ki so peljali otroke v šole. Vsi so se mimo nas peljali uvidevno počasi, da nas ne bi s prašnim makedamom zaprašili in nam prijazno mahali.
Vasica Misfat Al Abriyeen, nad katero smo spali, me je povsem prevzela. Ima en poseben, simpatičen vibe. Ozke ulice, viskoke hiše, grajene z kamna, slame in malte, pisana vrata, vse diši po kadilu, na strehah luštni kafiči, restavracije (ta del me je spominjalo na Maroko), pod vasjo pa nežno žuborenje prepletenega sistema falajev in vse zeleno od bujnega rastja bananovcev, datelnjevih palm, papaj ... čez vse pa je bilo čutiti en tak spokojen mir. Tu bi se pa kamot malo dlje zataknila🙂 Sem si vzela nekaj minut za zvočno kopel med zelenimi terasami in aromatično zgubljanje med uličicami.
Današnja destinacija je bil Wadi Damm Pool, 100 km pot do tja smo več kot prepolovili preko makedamske bližnjice. Če imamo Pajeroto, ga je treba izkoristiti in na težjem terenu šele dobro pokaže s kakšnega testa je 😉 Bližnjica je bila kljub slabi vidljivosti izredno slikovita, vodila nas je med balvani, pisanimi stenami, ob poti so nas zvedavo opazovale omanske dolgodlake koze, nad nami krožila velika jata jastrebov. Iz divjine smo prišli do vstopa v Wadi Damm, kjer nas je presenetila čudovita in ogromna mošeja ter izjemno razkošne vile, ki kar nekako ne sodijo v ta odmaknjen konec. Sama vasica v oazi zgleda preprosto, te vile pa delujejo kot neke poletne rezidence bogatih Omancev. Do izhodišča, od koder smo nadaljevali peš, smo se pripeljali kar po suhi rečni strugi. Spodnji del wadija je bil zelo malo vodnat, potem pa so se začeli posamezni tolmuni, čeprav je precej nizek vodostaj. Wadi nekoliko bolj divji in malo težje dostopen. Že pri prvem večjem tolmunu smo morali za nadaljevanje preplezati en višji balvan s pomočjo napeljane vrvi, tudi kasneje je bilo kar nekaj malo bolj plezalnih delov. Drugače pa zopet čisto poseben in drugačen od preostalih. Predvsem je slikovit tolmun s skalami, poraslimi z mahom in praprotnicami, s katerih kaplja in curlja voda, spodaj pa tolmun zelene barve in "sapare" s tuš-slapom, prav rajsko. Naužili smo se vseh barv in oblik vode ter skal, otroci so tekmovali v dirki s papuči po kanalu falaja, potem pa do Nizwe. Nizwa je zopet malo večje mesto. Tokrat smo spali v luštnem malem kampu v mestu, ki se je do večera kar napolnil, predvsem z avti s šotori na strehi. Če smo že v civilizaciji s pravim tušom in vsi dišimo po šamponih, v svežih cunjah, pa ni druge, da si privoščimo eno večerjo v tradicionalni omanski restavraciji😉 Omanci nimajo veliko restavracij s svojimi tradicionalnimi jedmi, Chat mi je v Nizwi našel le 2. Izbrali smo Al Aquar Traditiona restaurant s simpatičnim ambinentom in dobro obiskano. Dobili oz. izbrali smo prostor, kjer smo tako kot tradicionalni Omanci sedeli na tleh, poleg tega že skoraj 2 tedna jemo na tleh , pa da be bo prevelik šok🙃 Naročili smo različne tipične jedi, od jagenčka, piščanca, zelenjavni in piščančji currye,...Vse je bilo res zelo okusno, Za piko na i, smo se posladkali s cheescakom s čokoladnim in pistacijevim prelivom. Postrežba je bila hitra, osebje zelo prijazno, gostje smo bili siti in več kot zadovoljni. Da se je hrana malo potresla, smo šli na kratek sprehod s shoppingom po zelo živahni Nizwi.Read more
13.dan: Nizwa-Bilad Sayt-Rustaq-Muškat
November 7, 2025 in Oman ⋅ ☀️ 30 °C
Zbudili smo ob petelinjem koncertu, muzejina sem tokrat prespala. Danes gremo v Nizwi na goat market- tržnico s kozami, ki se odvija vsak petek od 6:30 do cca. 9 ure zjutraj. Ob 7ih je bilo okoli tržnice že vse polno ljudi in avtomobilov. Moški vsi v dishdashah, dolgih belih oblekah do gležnjev in z dolgimi rokavi ter kummo, vezeno kapico na glavi. Redke ženske pa v črnih oblekah do tal, s pokritimi lasmi, nekatere tudi s pokritimo obrazi.
Tržnica s kozami je zelo živahna in pristna izkušnja. Kmetje iz vse okolice pripeljejo svoje koze, ovce, govedo in včasih kamela, da jih prodajo. Tržnica poteka v okroglem prostoru ob Nizwa souku (tržnici), in sicer možje moški v belih dishdashah vodijo svoje koze v krog, kupci jih opazujejo, preverjajo in ponujajo cene. Vse poteka zelo organizirano in hkrati živo in slikovito, močni glasovi en čez drugega, vsi čisto notri, ostali ob strani sedijo oz. stojijo in opazujejo ter čakajo na svoj nakup. Vmes pa tudi veliko firbčnih turistov, ki nam je ta ringelšpil zelo zanimiv. Same bele obleke in toliko različnih obrazov, zelo izraznih. Na nekem drugem koncu se prodaja perjad. Takoj poleg pa je Nizwa Souku, kjer prodajajo različne vrste datljev, začimbe, zelenjavo, sadje, dišave, ročno keramiko in tradicionalne bodala (khanjar). Vse diši po kadilu, res živahno, polno ljudi, prav simpatično, prodajalci prijazni, nasmejani in čisto nič vseljivi. Punce smo šle malo naokoli, fantje pa so se kmalu vrnili k živalim. Nam je čas na tržnici in trgovinicah prehitro minil, na koncu sicer ugotoviš, da je povsod bolj kot ne enaka roba, a vmes smo se nasmejala, nabarantale, najedle dateljnev in slaščic iz njih, napile sadnih juicov, kave in čaja...Okoli 9ih se dogajanje z živami počasi zaključi, mi smo morali v kamp še pospravit šotore, potem pa sledi še dolga in atraktivna vožnja do Muškata. Od Nizwe do Bilad Sayta vodi čudovita gorska cesta čez Hatt in prelaz Sharaf Al Alamayn – do vrha prelaza vodi asfaltirana, normalno široka ceata, ki se prevesi v zelo strm makedam, s serpentinami, zarezanimi v strmo, skalnato pobočje, polno kamnov, skalnatih blokov, ki samo upaš, da ostanejo na svojem mestu. Po deževju si pa te poti ne predstavljam, ker mora biti zelo nevarna. Pot je prevozna le s 4x4 vozilom z reduktorejm.
Potem se dvigneš po ozki, zaprašeni, makedamski cesti do vasi Bilad Sayt, pravi mali zeleni biserček. Stara vasica, zgrajena na hribčku, pod njo pa terasasto polje in datljeve palme. Simpatična vasica , ki da občutek, kot da se je čas ustavil tu. Čeprav hoteli, ki jih gradijo nasproti govorijo drugače...
Potem sledi spust po razgibani pokrajini, s cesto vrezano v strm skalnat breg, tik nad kanjonem do Wadi bani Aufa. Noro, kakšni divji odseki in razgledi, kar težko verjameš kje se vije cesta, res divji in težko dostopen konec. Po spustu v dolino prideš do izteka Snake Canyona, imel je dobil, ker kanjon s svojimi okljuki spominja na kačo. Vstopili smo skozi ozko in visoko sotesko, po vodi, ki je segala do pasu. V kanjonu je bila že senca in skozi je fajn vleklo, temperature pa tudi niso več tako visoke, tako da nam je bilo skoraj malo hladno. Malo smo se sprehodili po kanjonu navzgor, vode ni bilo veliko, našli smo en tolmun s soncem, da smo se malo pogreli. Potem smo skuhali še zadnjo " divjo" kočerjo, v lonce smo vrgli preostanek riža, leče in začimbe, skuhali kavo, s Katjo pomili posodo v falaju in ob mraku krenilo naprej, po vse širši dolini do Al Rustaqa. V Al Rusraqu smo si v vrelcu, vročem 65 stopinj umili noge. Prezlje je presenetila infrastruktura, ki so jo zgradili okoli vrelca, spet so ugotovilo da je od "lanskega" leta 2019 vse čisto drugačno. Punce smo kar nekaj minut pešačiti do prostora, ki je namenjen ženskim nečistim nogam. Pa se je izkazalo za simpatično izkušnjo, vse so nas hodile gledati, se nam.smejale, ker nam je bila res vroča voda in nas slikale. Tu so ženske odkrite, nekatere se celo povsem slečejo in umijejo z vročo vodo, vse pa razposajene, vesele, klepetave, firbčne...V glavnem ženske kot ženske, ampak to je bilo prvič, da smo se jim v Omanu približale, ker drugače jih sploh ni videti, mogoče vidiš kakšno v avtu, na ulici pa redko. Proti Muškatu se je kmalu začela 4 pasovnica, prometa je bilo kar precej, ker je petek, njihova nedelja. Prespali smo.v istem guesthousu, kot prvo noč, saj je nekaj minut od marine, od koder imamo zjutraj izlet s snorklanjem.Read more
14 dan: Muškat- Damaniyat otoki
November 8, 2025 in Oman ⋅ 🌙 19 °C
Danes nas je po dolgem času prebudila budilka. Malo pred 8o smo bili že v marini Al Mouj pri Mola Mola agencijo za snorklanje in potapljanje, kjer so nas že čakali pripravljeni poimenski paketi s plavutkami im maskami. Katja je snorklanje rezervirala že nekaj mesecev pred odhodom. Na naš čoln je šlo okoli 20 ljudi, vodič in šofer speedboata. Oba sta bila posrečena in zelo prijazna.
Damaniyat Islands je skupek devetih, majhnih, nenaseljenih otokov ob obali Omana, s speedboatom približno 45 minut vožnje z marine.
Gre za naravni rezervat, ki je pod UNESCO zaščito zaradi bogatega morskega življenja. Voda ob otokih je turkizno modra. Najprej smo snorklali v zalivu Aquarium garden, kjer je bilo polno pisanih rib in cel trop zelenih morskih želv. Sigurno jih je bilo ene 10-15 na kupu. Bile so manjše, vendar res lepe in fletne in tako lepo, elegantno in počasi plavajo,pa nič se ne bojijo. Videli smo tudi majhnega morskega skata, pa moreno, korale, da o različnih, čudovoto pisanih ribah ne govorim . V naslednjem zalivu Green garden so nam na ladji pripravili okusno kosilo, ker smo imeli čas smo šli še malo snorklat, pa je vodič Mohorju pokazal prostor, kjer se da viderti zebrastega morskega psa. Imeli smo srečo, saj je ravno priplaval in se odločil dlje časa počivati v mivki, kakih 8-10 m pod nami, tako si ga lahko videli tudi od bližje, če si se potipil proti njemu. Nič kaj plašen ni bil videti, ni se pustil motiti tudi tistim, ki so mu uspeli priti povsem blizu. Peljali so nas še na drug prostor oz. za nas tretji prostor (je vodič rekel, da trikrat pa že dolgo niso snorkljali🙂), ki mu pravijo Turtle city, saj naj bi bilo tu veliko želv. Res smo jih kar nekaj videli, ravno so bile pri kosilu, s skal so lepo počasi malicale alge. Nič niso plašne, priplavajo čisto do tebe in nič se ne pustijo motiti pri svojij opravilih, tako jih lahko mirno občuduješ. Tokrat smo se morali kot skupina bolj držati skupaj, plavali naj bi še do enih skal in tam naj bi nas pobral čoln, vendar smo obrnili prej, ker so bile v morju majhne prozorne meduzice. Z vetrom v laseh in zadovoljni z bogato podvodno izkušnjo smo se vrnili v marino. Otroci so zelo uživali, sploh naš Zvonko.
V marini smo se vsi stuširali, potem "ogvantali" v primerna oblačila za na Mutrah Souk ( največjo tržnico, bazar v Muškatu). Parkirali smo v marini ob Sultanovi razkošni jahti peščene barve in velikosti skoraj trajekta za na Korziko. Za na bazar smo se razdelili v 2 tabara, moški in ženski del. Fantje so šli na hitro skozi in potem na pomol loviti ribe, me pa v shopping. Kmalu smo dišale vsemogočih dišav, saj so nas prodajalci kar mazali z roloji po rokah, ko smo šle mimo trgovin, vabili so nas v trgovinca in nam ponujali šale, skodelice, začimbe, vsemogočo robo Sploh jih nisi smel pogledati, ker potem si bil že v trgovini. Kljub temu smo uživale, se najedle dateljev in slaščic napile kave in čaja. Našle smo tudi opremo za našega prihajajočega Abrahamovca😃 Vse uličice te kar mal deorientirajo, brez google navigacije bi komaj našle pot nazaj do naših fantov😉 Tudi njim je čas minil kot bi trenil, uspešno so lovili ribe, se pogovarjali z ostalimi ribiči, tako da jih naša pol urna zamuda sploh ni zmotila. Želodčke smo šli napolniti v eno izmed uličnih, dobro obiskanih restavracij z različnimi swarami, kebabom podobnim zavitkom z zelenjavo in mesom in svežim juicom. Odlično 😋 Čas nas je spet prehitel, ura je bila že 21, ob 22ih smo morali oddati avto.Kar na parkingu, smo vrgli ven šotorko in vso robo iz avta, da smo po "cigansko" spakirali prtljago v potovalne torbe in kovček🙃
Muškat je zelo razpotegnjeno mesto, tako od enega do drugega konca kljub tri-štiripasovnici rabiš kar nekaj časa. Zaprašene avte smo pripeljali ob 22:01, kilometrov smo naredili cca. 2.500, za ene 50 km nam je še ostalo limita🙂 S taksijem in enim od pajerotov so nas z agencije dostavili do letališča. Vse je potekalo tekoče, umirjeno in brez težave, tako kot samo potovanje.
Res smo se imeli LEPO, hvaležni za to čudovito popotniško avanturo in odlično družbo. HVALA tudi Prezljem za odlično vodenje, navigiranje, ker so v Omanu že tretjič, nam je bilo prihranjeno marsikatero lutanje in izgubljanje časa z iskanjem pravih poti, prostorov za prenočišč in za uvid v to kakšen je bil Oman " lansko in predlasnko leto"😄😉
Oman mi je dal velko več kot sem pričakovala. Res izjemna in kljub pustinji raznolika narava te s svojo prostranostjo, divjostjo in s tem marsikje še nedotaknjenostjo povsem prevzame in odnese. Omanci neverjetno prijazni, spoštljivi in tolerantni. Z eno besedo je Oman sinonim za umirjenost in popolno popotniško SVOBODO. Tako, da hvala Oman🤗Read more
