7 dan: Wahiba - Rus Al Jins

Danes smo vsi vstali malo pred 6-o, saj smo želeli na vrhu sipin pričakati sončni vzhod. Smo se morali kar pognati navzgor, da smo ga ujeli. Ob 6:15 je pokukala žarečo-oranžna kapica izza obzorja, potem pa zelo hitro še preostali del krogle. Počasi je puščavo pobarvalo v tople oranžne odtenke. Uživali smo v prostranih razgledih, vzorcih, ki jih veter in živali rišejo v puščavski pesek, plezanju in skakanju po sipinah ter s tišino obarvani samoti, ki jo je sem ter tja preglasil le navdušeni glas našega Zvonkota 🙂 Svit je v neskončnem peskovniku res užival, več po vseh štirih kot po dveh, od valjanja, kotaljenja, delanja salt, prevalov, presipanja peska z roke v roko, pa je imel mivko čisto povsod. Tek navdol z višjih sipin je tudi posebno doživetje, tečeš lahko na vso moč, saj je vseeno če padeš, kajti vedno padeš na mehko. V senci sipinie smo hiro podrli naše šotore in pozajtrkovali. S hrano ne kompliciramo, važno je da smo siti in zadovoljni. Šotorka nam služi za mizo in stol obenem, od pribora imamo žlice in švicarske nože, vsak eno skodelico za hrano in eno za pijačo, čeprav večinoma pijemo iz plastenk ter eno posodo za kuhat in eno džezvo za kavo. Manjših trgovin s hrano je res veliko in vse so zelo dobro založene, tako da hrano lahko kupuješ sproti.

Danes je dan za vožnjo po puščavi, po sipinah. Mohor komaj čaka in se mu že od jutra svetijo oči od pričakovanj, saj so ob zadnjem obisku puščave vožnjo po sipinah že kar dobro osvojili. Aleš je zaradi nepoznavanja terena bolj previden, saj je težko oceniti, kje je pesek premehak, poleg tega rabiš še kar nekaj drznosti, predvsem pa ne oklevanja, kajti drugače se z avtom kaj hitro zakoplješ. Našli smo fajn teren za dobiti malo občutka pri vožnji in tudi otroci so zopet prišli na svoj račun. Res se jim zdi fajn, da sami vozijo avto, pa še čez grbine in driftanje v krogu po pesku, pa ker je avtomatik ni tako težko. Nejcu sploh dogaja, mojim živčkom na zadnjem sedežu pa tudi🤪 Po dobre pol ure afnanja in učenja varne vožnje po puščavskem pesku, so Prezlji nasedli na manjši sipini. Zato je v puščavi priporočljivo, da nisi sam, poleg tega moraš imeti s seboj tudi nekaj dodatne opreme za take primere. Teren je bi k sreči tak, da smo jih šli z našim avtom lahlo reševat. Fantje so navezali štrik na avta, z lopato smo odkopali gume in Aleš ga je poskusil izvleči. Štrik se je močno napel, ampak avto se ni premaknil. Še enkrat smo malo odkopali, Mohor je gume podložil z deskami, otroci in midve s Katjo smo porivali avto, Aleš in Mohor pa v avtih pritiskala na gas, avto se je en majčkeno premaknil, ampak gume niso hotele zagrabiti, rezultat poskusa št.2 je bil še bolj zakopan avto, poleg tega je fajn zakopal tudi naš🤔 To pa ni fajn... Mohor je verjel, da se bomo sami izkopali, ostali smo v to sicer malo dvomili in upali, da bo čim prej koga prineslo mimo nas, da nam bo pomagal oz. bo šel po pomoč do domačinov v kak bližnji kamp v puščavi. Ker ni bilo videti niti slišato nikogar v bližini, smo vsi prijeli za delo. Z lopato, deskami in rokami smo začeli odmetavi pesek izpod gum in avtov. Kljub vročemu soncu, nikomur ni bilo težko. V resnih sitauacijah so otroci neverjetni, vsi so odkopavali na vso moč , saj peska kar ni hotelo zmanjkati. Aleš in Mohor sta še bolj spustila gume, na šotorke smo z avtov zložili težje kose prtljage in najprej podložili naš avto z deskami. Mohor je šel za volan v naš avto, ostali smo porinilo in avto se je premaknil in izpeljal iz mehke pasti. Juhuhuuu, vsi smo od veselja vriskali, en rešen avto pomeni, da gremo lahko po pomoč za drugega. Vseeno smo poskusili rešiti še drugega, res smo ga dobro izkopali, podložili in vsi potiskali na vso moč, ko je Mohor stopil na gas in.....gume so prijele, avto je bil rešeeeen, juhuhuuuu😃😃🤗 Nam je pa reševalna puščavska pustolovščina vzela dobro uro čas . Ko sta fanta s kompresorjem polnila gume in ostali zlagali prtljago v avta, sta se kar od nekje pojavila dva domačina v Toyoti in nas vprašala, če rabimo pomoč. Res so prijazni. Mi smo bili rešeni in puščavska avantura se je nadaljevala. Mohorju ni vzelo poguma, že takoj za start se je uspešno podal čez sosednjo sipino, oči so se zaiskrile, nasmeh razlezel od ušes do ušes in potem smo "puščavski risi" zaštartali. Mi sprva previdneje. Nejca smo dali v njihov avto, ker je bolj adrenalinec. Po nekaj poskusih je tudi Aleš dobil več občutka in posledično poguma in smo šli z gasom navzgor po sledeh predhodnikov, potem pa čez sipino naravnost navzdol. Ko prideš na rob sipine se nič ne vidi, potem se avto prevesi čez in je občutek, kot bi šel zaplul strmo navzdol po vodnem toku- puščavski kolorado boat, samo, da ne špricne voda, ampak teče pesek iz vseh možnih odprtin avta. Kar adrenalinsko.

Puščava nas je navdušila s svojimi barvami, vzorci in tišino, fante pa predvsem z adrenalinskim preganjanjem po sipinah🙃

Po vrnitvi s puščave smo šli na pumpo nafilati nazaj gume. Po 2 urah vožnje nazaj proti morju, smo ob sončnem zahodu prišli do kraja Rus al Jins, kjer smo upali, da bomo na peščenih plažah videli želve, ki pridejo ponoči izležti jajca in zjutraj mogoče celo male želvice, ki se izležejo iz jajc in hitijo proti morju.

Šotore smo postavili na klifu nad eno peščeno plažo, ki je imela več kot 10 izkopanih lukenj in polno sledi od želv. Že kmalu, ko se je stemnilo smo s klifa opazili eno, ki je kopala luknjo. Počakali smo še slabe 2 uri, preden smo šli bližje pogledat, če že vali jajca. Takoj pod klifom smo opazili še eno, ki je kopala luknjo. Kljub pazljivosti in ne uporabi svetilke (sicer uporabljaš lahko le rdečo), smo kasneje opazili, da sta zapustili plažo. Želve so zelo občutljive vse do momenta, ko začnejo odlagati jajca. Ker nismo želeli še kakšne preplašiti, smo se odpravili spat z upanjem, da zjutraj ujamemo kako zamudnico.Leggi altro