8.dan: Ras al Jins - Shannah - Khalouf

Za želve tudi otrokom mi bilo težko vstati pred šesto. Na plaži je ena želva ravno zaključila z zakopavanjem jajc in se napotila nazaj proti morju. Malih želvic ni bilo nikjer videti. Odpeljali smo se še do sosednje , daljše peščene plaže, kjer so bili pred leti že Prezlji in so videli kar nekaj želv tudi zjutraj. Tokrat smo eno veliko ujeli ravno tik pred odhodom v morje. Po plaži je bilo precej skopanih lukenj in ostankov jajc. Želve pridejo na peščeno obalo odlagat jajca, ko se stemni. Da skopljejo luknjo,kamor odložijo jajca, porabijo kar precej časa in napora, enako potem pri zakopavanju, pri tem poleg nastane nova luknja. Taja je pri eni luknji opazila male želvice. Sreča je bila na naši strani, male zamudnice so se izkopavale izpod mivke in hitele proti morju. Pot po peščeni plaži do morja je zanje kar dolga in nevarna, podnevi prežijo na njih galebi in tudi sonce jih lahko hitro izsuši, zato običajno lezejo ven ponoči ali zgodaj zjutraj.

V Omanu živi pet vrst morskih želv, zato obala Omana velja za eno najpomembnejših območij za gnezdenje želv v Indijskem oceanu. V Ras al Jinzu gnezdijo predvsem zelene morske želve, vendar ne gnezdijo vsako leto, temveč na 2- 4 leta. Ko imajo gnezitveno sezono se vračajo na isto plažo kot so se izlegle in tisto sezono gnezdijo od 3-5 krat. Običajno zležejo okoli 100 jajc, po 2 mesecih se izvalijo male želvic, katerih spol je odvisen od temperature peska, toplejši je več je samic in obratno.

Res smo bili hvaležni za te simpatične prizore in nepozabno izkušnjo. Iz mivke je prilezlo vsega skupaj okoli 20 malih, fletnih želvic in vse so jo kar se da hitro krenile proti morju. Ker so jih pri tem dodatno ovirale naše stopinje, smo nekaterim pomagali, drugim pa smo zravnali mivko, da se nise prevračale. Ko dosežejo morje, pot še ni zaključena, nemalokrat jih močni val odnese nazaj proti obali in morajo spet hiteti pred plenilci, pa tudi ko so že v morju,še kašno ujame galeb. Tokrat so galebi zaradi naše prisotnosti ostali brez zajtrka, vsaj na kopnem. Res lepo, zapisano v spomin za vedno!

Po zajtrku smo šli v zaliv malo snorklat in pod vodo se je odprl nov svet, cele jate rib,od majhnih do velikih, ogromno napihovalk, videli smo morskega skata in Svit je edini videl kitarskega morskega psa (guitar shark-nenevaren).

Zadovoljni z videnim tekom jutra, smo jo krenili na daljšo cca. 360 km vožnjo do White Suger Dunes (Bele puščave) nekaj km južneje od Khaloufa. Sprva smo počasi napredovali, kajti Oman je tudi dežela ležečih policajev, skozi naselja, pri odcepih, če je kaka stavba ob cesti. Res jih je ogromno in precej visokih. Drugače imajo dobre, široke in bolj kot ne prazne ceste, brez kakršnihkoli cestnin.

Med potjo je prišlo do spremembe oz.dopolnitve plana. Pri odcepu za Snannah smo zavili s ceste in že kar takoj zagledali prostrane ravnine ostanka slanega jezera, kot bi hodil po poledenelem jezeru. Vmes so kakšni bazeni v bolj tekočem stanju,ki so zaradi posebnih alg in bakterij belo-rozastih odtenkov, zato jih imenujejo Pink Salt lakes. V Snannahu smo šli prvič nekaj pojest v restavracijo s kitajsko, arabsko,pakistansko in indijsko hrano,no imeli so le indijsko,komaj smo se sporazumeli kaj želimo in do zadnjega nismo vedeli kaj bomo res dobili. Bilo je ok,noben presežek. Oman ni ravno kulinarična destinacija, tipično omansko hrano težko najdeš,prav tako okusno omansko kavo s kardamonom. Je pa vse polno indijskih,pakistanskih hitrih restavracij oz. coffe shopov z nepoznano hrano in ness kavo, nič kaj privlačno ali dišeče, zato večinoma kuhamo sami, zvečer ko se utaborimo. Ogromno je priseljencev z Indije, Bangladeša, Pakistana,Sirije,ki so tu poceni delovna sila,zato tudi prevladuje njihova hrana na ulicah, Omanci jedo bolj doma.

Siti smo se podali v iskanje t.i. "omanskih Maldivov, katere je Katja našla na googlu, da so v bližini. Z glavne ceste smo zavili na stransko cesto, ki ni bila cesta v pravem pomenu besede, ampak bolj kolovoz, vodil nas je čez ostanke slanega jezera. Pot je zgledala kot bi bila poledenela, podlaga terena pa nekje bela od soli, tam običajno trdnejša, drugje od svetlo do temno rjavih odtenkov, bolj temna barva pomeni bolj mehak teren. Po kar nekaj km smo prispeli do točke, kjer naj bi morje spominjalo na Maldive. Žal je bila precejšnja oseka, zato so bili namesto modrih odtenkov bolj sivo-rjavi, polno smeti in nič kaj prijeten vonj po organskem (ko ostane le mivka brez morja). Hitro smo se odločili,da ne bomo tu spali in da gremo naprej do Bele puščave. Na poti nazaj so nas zmedli kolovozi v različne smeri in smo skrenili s pravega. Od začetka je bil ok, potem pa je postal vse mehkejši teren. Mohor je obrnil,da ne bi zapeljal v mehko slano blato na poti, a je gume podlaga zagrabila in so žal obtičali. Pa se je spet začela akcija "Resevanja vojaka Rayna."Zdaj smo bili že zverzirani, prtljago ven, gume spustit, mal gume odkopat, našli smo dile od enih akcij, ki je tudi potekala tu, potem pa Mohor za volan, ostali potiskat in v 2.poskusu je uspelo-juhuhuu.Vmes je sonce že zašlo in malo se nam je mudilo, da najdemo pot iz tega slano-blatnega področja.Morali smo priti na pot, po kateri smo prišli noter, ampak se je bilo v labirintu sledi gum kar težko znajti, zato je bilo po prestani preižkišnji kar napeto in adrenalinsko, v kontra smer se nam sploh ni zdelo. Se nam je pošteno oddahnilo, ko smo se pripeljali na glavno cesto. Ker je bilo že povsem temno, smo jo potegnilo vse do Bele puščave. Po dobri uri in pol vožje smo zopet rahlo pluli, tokrat po beli mivki ob morju, si našli en fajn prostor za šotore. Na povsem beli mivki, v vznožju belih sipin in v soju močne lune, so šotori zgledali bi bili nekje v Himalaji. Mi smo pa utrujujeni od dolgega in polnega dne kmalu popadali v šotore.Read more