10.dan: Sinaw-Wadi Muaydin-Jabel Akdhar

Na poti skozi Sinaw smo se ustavili za naš dnevni ritual, poiščemo mošejo, da natočimo pitno vodo, gremo na WC (mošeje imajo odprte in lepe wc-je, ločene za ženske in moške), in v trgovino po živež. Pri mošeji je Aleš mimoidočega možakarja v tipični beli obleki do tal in rdeči ruti na glavi, vprašal kje so WC-ji. Stekel je pogovor in možakar, po imenu Naser, ga je povabil na kavo, ko mu je Aleš povedal, da nas je 9, ni bilo nobenega problema. Vseh 9 se nas je znašlo v veliki sobi za goste pri Naserju, posedli smo se na preprogo na tla s spodvihanimi nogami,tako.kot je pri njih navada. Lahko bi se tudi na sofo. Nasar s svojo družino sicer živi v Muškatu, ima 6 otrok ( 3 hčerke, 3 sinove), najstarejši rojen 1988, najmlajši 2008. Delal je na Ministrstu za komunikacijo in je od 2018 upokojen. Rad potuje, sam, nekaj z ženo ali s prijateljem, tako je obiskal veliko azijskih držav ( Vietnam, Malezija, Tajska, Indonezija, Singapur), Gruzijo, Turčijo, Kirgizistan,Kazahstan, nekaj afriških držav in evropskih (Španija, Portugalska). Zato je bil zelo vesel, da nas je srečal in da smo sprejeli njegovo povabilo.Res prijeten in prijazen gospod. Omanci gostom najprej ponudijo sadje, zato nam je narezal pomaranče, granatno jabolko in en sadež, ki je bil med limono in pomarančo, sočno, vendar nič kislo, potem zelo okusne dataljne, potem smo so v posodi z vodo umili roke. Šele nato sledi kava, postrežena v majhnih šalčkah, ki jih napolnijo le do polovice, skodelico.sprejmeš z desno roko. Običajno popijejo več skodelic kave, ko imaš dovolj nič ne rečeš, le potreseš s skodelico v levo in desno. Omanska kava je meni res dobra, ker je s kardamonom, vendar jo razen pri domačinih ali v kaki mošeji drugače sploh ne dobiš za kupit tako, da je že narejena.
Potem je le dekleta peljal v njihov dnevno sobo k svojima sestrama, oblečenim v pisane dolge obleke in pokrivala. Mlajša je prinesla kadilnik s kadilom ter nas z njim.na hitro "požegnala" in ga dala malo pod majice, da se navzamejo vonja. Omansko kadilo — pogosto imenovano tudi frankincense ali boswellia — je ena najbolj znanih dobrin Omana in globoko vpeta v njihovo kulturo. Pridobiva se iz drevesa Boswellia sacra, ki raste predvsem na jugu Omana, v pokrajini Dhofar (okoli mesta Salalah). Drevesu se zareže skorja, iz katere se začne izločati mlečno bela smola, ko se posuši, nastane značilna dišeča smola – kadilo, ki je značilnega citrusno- lesni vonj. Pri nas doma je Zofi z njim prekadila prostore v hiši na božični večer.

Z Nazarjem smo prijetno pokramljali, povedal nam je marsikatero zanimivost o Omanu in nam omogočil vpogled v omansko hišo, skrito za obzidjem. Ob odhodu je vsaki družini dal kadilnik s kadilom, res lepo. Še prej nas je pa povabil v njegovo hišo v Muškatu, da nas predstavi še ženi in otrokom. Res so prijazni in gostoljubni. Mogoče nam bo obisk uspel v soboto pred odhodom na letališče, bomo videli, kako se bo zapeljal dan. Zunaj hiše smo si po omansko segli v roke in se poslovili. Res lepa izkušnja.

Vroč del dneva smo preživeli v Wadi Muaydin, simpatičen, hodiš lahko kar nekaj časa ob ali po strugi in se kopaš v lepih tolmunih. Srečali smo še 4 starejše Francoze, drugače smo bili sami. Proti večeru smo se dvignili na Jabel al Akdhar (t i. Zelena gora), sicer je bolj planota, res pa je,da je nekoliko bolj porasla z grmičevjem in tudi vasice, zgrajen v strme bregove imajo terase s felaji, namakalnim sistemom, kje gojijo različne vrtnine in sadje, od koruze, granatna jabolka, papaje, mango,videli smo celo grozdje in orehe ter kaktuse. Vzpon po cesti do Jebel al Akdhara je dovoljen le z vozilom na 4 motorni pogon in preden se začne vzpon je prav check point, kjer policaj preveri, če imaš ustrezen avto, tudi table ob cesti na to opozarjajo. Sam vzpon sicer ni problematiče, cesta je široka in asfaltirana, problem je dolg, skoraj 30 km dolg spust, ceste so na odsekih strme in moraš zavirati z motorjem, ker bi drugače zavore skurilo. V ta namen imajo na vsake toliko tudi posebna izletišča.

Pripelješ se na pravo planoto ma višini 1950 m nadmorske vošine, s precej infrastrukture in resorti na robu pečin. Pod pečinami se nahaja slikovita vasica Al Saiq, obdana z zelenimi terasami, ki se zajadajo po strmem bregu. Sadje in zelenjavo lahko gojijo s pomočjo namakalnega sistema-fajala. Kadar je dež z roba vasice v dolino pljuska mogočen slap, Vasica z ozkimi ulicami in nizkimi podhodi ne kaže, da bi bilo veliko življenja v njen. Je verjetno več obiskovalcev kot prebivalcev.

Prostor za spanje smo našli še malo višje na platoju, na nadmorski višino 2.350m, temu primerne so bile tudi temperature. Oblekli smo se v vse kar smo imeli, da nam je bilo bolj toplo smo zakurili ogenj. Noč je bila mrzla, nakaterim bolj, drugim manj. Vsi smo bili oblečeni v več slojev in zaviti v spalko čez glavo ter še dodatno pokriti z brisačami in sarongi.Read more