11.dan: As Saiq- Jebel Shams

Prebudili smo se v jutro s samo 5 stopinjami. Naše dva fanta ponoči ni nič zeblo, ostale nas pa kar je. Kmalu je posijalo sončece, da nas je malo pogrelo, dodatno nas je pa še čajček. Pred odhodom nazaj v dolino smo šli še z druge strani pogledati in slikati vasico As Saiq, potem pa spust v dolino in proti Jebel Shamsu oz. na Balcony hike z razgledi na Jebel Shams, ki je s 3.009 m n.v. najvišja gora v Omanu in na Arabskem polotoku. Jebel Shams pomeni Gora Sonca, ker je to prvi kraj v Omanu, kjer vzhaja sonce, in ker na njenem vrhu sonce sije skoraj ves dan.

V tem hribovitem delu gorovja Al Hajar nam ne deluje najbolje občutek za dolžino in višino, no višino občutimo po tem, da ja čez dan malo manj vroče. Vožnje kar ni bilo konec, cesta je bila ok, asfalt, malo makedama, lepo speljana, vendar smo do Al Khitayma, izodišča za pohod, potrebovali 3 ure in pol in naredili cca. 240 km 🙃. Pred izhodiščem je zopet široka planota, kjer so že zgradili kar nekaj luksuznih resortov in butičnih glampingov, saj se ne čudim, ker večina turistov, ki jih srečujemo so bolj " butičnega, hotelskega" tipa, v lepih, svetlih cunjcah in lepih šolenčkih, športna obutev je redka.

Balcony hike je pot izjemno lepo speljana po robu prečne prelomnice, visoko nad širokim kanjonom Wadija Ghul in Wadija Nakhr. To je največja in najbolj impresivna soteska v Omanu, z več kot 1000 m globine— domačini jo pogosto imenujejo kar Veliki kanjon Arabije ( Oman's Great canyon).

Z vrha in s poti Balcony Walk so razgledi resnično Waaauuuw— pogledaš naravnost v srce kanjona. Balcony Walk, ki poteka od Al Khitaym do zapuščene vasice Sab Bani Khamis,je ena najbolj spektakularnih in znanih pohodnih poti v Omanu. Pot sicer ni zahtevna, a na določenih odsekih previdnost ni odveč, ker je res odsekano in vidiš več sto metrov globoko dno kanjona. Do zapuščene vasice Sab Bani je dolga cca. 3,5 km. Ljudje so tam živeli v kamnitih hišah, zgrajenih v naravne police kanjona, in uporabljali terase za kmetovanje — predvsem za datlje, pšenico in zelenjavo,.
Imeli so izvir vode, ki še danes kaplja iz skal nad vasjo (viden ob koncu poti). Ta izvir je bil ključni razlog, da je bilo tam sploh mogoče živeti. Zadnji prebivalci so se odselili v 1970-ih ali zgodnjih 1980-ih, ko se je Oman začel razvijati.

Na poti nazaj smo se ustavili še na razglednikih ob cesti, ki so še nad steno nad potjo . Najlažje je, da se uležeš na ravno vrhnjo ploščad in pogledaš skoraj navpično navzdol v 1000 metersko globino, res noro. Precej lažje je to narediti, kot pa gledati otroke, ki gledajo čez rob. Nekateri na teh ploščadah taborijo, mi smo to misel opustili po pretekli noči, na 2.350 m n.v. je ponoči premrzlo. Spustili smo se na nadmorsko višino 1050 m in si že v trdi temi poiskali prostor za spanje nad vasico Misfat Al Abriyeen. Povečerjali smo na skalnatem platoju v soju polne lune🌕Leggi altro