Dolga pot proti Popayanu

Mirno jutro, saj imam prvi avtobus šele ob 11ih. Ena kavica ob glavnem trgu ob svoji družbi in ena ob družbi 70-letnega gospoda Maurice, ki me je povabil,če se mu pridružim za eno kafe. Pravi, da naj ostanem v Paicolu še za vikend, da bo neka fešta in festival in se splača prečekirat. A žal nimam časa, opazim pa tudi sama mnoge na novo postavljene štante s tradicionalnim Kolumbijskimi kaubojskimi klobuki🤠.
Ko oddidem iz hotela z vso prtljago, vprašam dva gospoda, ki sedita ob cesti na plastičnih stolih, za informaicje. Dobila sem namreč en kup različnih informacij in onadva mi zgledata zaupanja vredna😆
In res se povsem zavzameta, da mi bosta pomagala, pravita, naj počakam tu z njima, da gre avtobus po tej ulici in ga bosta zame ustavila. Pristavita plastičen stol še zame in mi kupita eno vodo za na pot🥹🥹
Teli Kolumbijci…
S prvim avtobusom oz minivanom do La Plate, oz njenega terminala, tam me voznik osebno preda svojemu kolegu, zelo prijaznemu mlajšemu delavcu, ki mi v dveh minutah zrihta karto do Popayana in pokaže kje lahko počakam.
Dobre pol ure kasneje že gremo, tale vožnja mal daljša, ene 5ur vse skupaj.
Razgledi so lepi, veliko zelenih hribov brez konca, vmes tudi en mali delček Paramoja.
En gospod, ki sedi zraven mene na zadnji klopi, me tu in tam ogovori, celo vpraša za smer ker je zanj prvo potovanje na teh koncih Kolumbije! Mislim kok kul, da je mislil, da sem tok domača, da mu bi znala pomagat😇Ponudim mu le Google maps, in reassurance, da gremo direkt do Popayana, od tam pa lahko z novim avtobusom v novo smer.
V Popayan prispemo okrog sedmih, jaz že zeloooo lačna in komaj čakam večerjo.
Z moto taxijem do hostla, kjer imam 10posteljno sobo sama zase in super kuhinjo. Imam energijo lih za poiskat trgovino, nabavit sestavine za eno pašto z brokolijem in bučko in potem počivat😌Read more