Ko te noge ubogajo

A: Včasih bi moral biti bolj zbran. Vse pripravim, pripnem moj gsm na krmilo, vklopim Komoot in potem gremo. Ampak, tokrat sem pozabil pritisniti začetek etape, kar sem ugotovil sredi vzpona. Zato so podatki malo smešni, gor toliko, dol pa toliko več.
Kakorkoli, bilo je odlično kljub visokim temperaturam. Štartali smo bolj zgodaj in ušli temperaturam, ki so nas kasneje pričakale v dolini (ha, ha na 830 nmv in 40°). Ko se počutiš dobro in noge kar ubogajo, je vse dobro.
Klanec ni pretirano strm, čeprav je bilo povprečje med 10 % in 8 %. Na trasi do spomenika legendarnemu Raymondu Poulidorju se razen pogleda v raztezajočo se dolino, ne dogaja nič, po spomeniku pa se začne resnejši vzpon, ki vijuga in vijuga ter tako z vsakim zaokretom pridobivaš na višincih. Vrha ne ugledaš kajkmalu, a ko ga končno zagledaš ugotoviš, da še nisi blizu. Kolesarjev je kar veliko, bolj ali manj so specialkarji, je pa to tudi pašno področje in krave ter še bolj ovce ti delajo družbo. Sem pa tja ti tudi zaprejo cesto, tako da se moraš znajti, kako si utretu pot med njimi. Vseskozi so čudoviti razgledi in bolj ko si visoko, bolj navdušujejo vijuge ceste, ki so urezane med visokogorskimi pašniki.
Na vrhu ni nič posebnega - velik napis Saint Lary, ki mu manjkata dve črki in podatek, da si prilezel zelo visoko. Pijače niso na voljo. Sicer pa, kot vsi dobro veste, občutek, ko dosežeš najvišjo točko, je zmagovalni in to je poglavitno.Leer más