Pika na Pic du Midi

A: Nikakor mi nista hotela iz glave dva stavka, ki sta ju izrekla nek obiskovalec ter turistična delavka, ko sem dan poprej povpraševal o dostopnosti do Pic du Midi. Prvi je dejal nekaj v smislu, ali se gremo tja ubit, ona pa je razlagala, da bo težko, ker so tam kamioni, ki kidajo sneg. Zanimalo jo je tudi, ali imamo gorska kolesa.
To je bil vzrok, da sem šel danes na kolo s cmokom v grlu.
Sam začetek po makadamski poti je bil spodbuden in prijetno strm, tako da je šlo kot po maslu. Skoraj na vsakem drugem ovinku smo se ustavljali in fotografirali dih jemajoče vedute. Takole v visokogorju je res veličastno in obenem tako pomirjujoče. Človek bi se nekam usedel ali ulegel in tako preživel dan. Ničesar drugega ne potrebuješ.
Po nekaj ovinkih je sicer makadam že nakazoval, da ne bo šlo vse tako gladko kot na začetku, ampak, ko smo v bližnji globočini ugledali dve jezerci, nismo več mislili na pot, ampak nas je vse bolj prevzemalo doživetje kot tako. V nekem trenutku je bilo moč ugledati sam vrh z neko veliko anteno in baje prestižno restavracijo do katere si lahko prišel le z gondolo. Od neke vrste peščene ploščadi, nad katero se je dobrikala kamnita zgradba, se je cikcakasto vila groba makadamska cestica, malo vstran od vrha pa ena, od spodaj težko razločljiva zgradba.
Na nekem ovinku smo srečali rjavo zagorelega možakarja z električnim kolesom, Francoza in centralne Francije. Na poti smo srečali tudi pohodnike vseh vrst. Tik pod končno točko je bila prej omenjena zgradba (težko rečem čemu je služila), takoj za njo pa blatnica (beri blatna cesta) obdana s snežnimi zidovi. Na cilju nas je čakala četa izredno prijaznih lam, ki smo jih z veseljem fotografirali.
Krasna dogodivščina, nekaj povsem drugega kot prejšnje dni. Predvsem zaradi osupljivo lepih pogledov na vršace kot tudi na razvejana cestišča, poti in stezice.Read more