Prva Turčija

Plani so bili drugačni pa naju je pohecala mejna procedura. Bila sva izbrana za podrobni pregled, kar je pomenilo skening avta, prbl pol ure na avto, pred nama so bili ene 4je, za nama se je začela nabirat vrsta, med njimi tudi avtobus. Sva mislila, da je po rentgenu konec, pa so naju poslali nazaj še na eno kontrolo. Punca je pogledalaomarice, hladilnik in vprašala, koliko alkohola imava. Sva mislila, da je to konec, ker je tako rekla, a so naju poslali še enkrat nazaj, ker je bil šum pri prenosu informacij med uradniki. Zopet vzvratno iz kolone in zopet do hangarja D3, da so potrdili, da zdaj je pa res konec. Seveda ne gre na kontrolo vsak, ampak midva sva. Sva imela priložnost spoznati turško mejno administracijo. Z eno besedo: neskončno dolgo trajaaa.

In tako nama je padel iz načrta Edirne. Zima je in krajev za prenočitev je malo. Edirne bova pustila za povratek in šibava do Galiboluja v kemper stop.

Od tukaj dalje piše Mitja.
In nova avantura po menjavi evrov, saj sva dobila 7 cm lir. Imeli so samo po 100 in so jih dali 159 kosov. Ok, 50 kosov je dobil sosednji šalter, ki prodaja cestnine.

Ceste so avtoceste. S semaforji vmes. Brez znakov za omejitve. Na aplikaciji napiše 50, 110 ali 130.

Kemp sva si zadala enega s ful visokimi ocenami (generalno ima tistih par v tem koncu ocene ena ali dve). Nova avantura. Deset km vedno večjih vukojebin. Majkemi, nisi ziher, da je okej. Vas brez asfalta tudi ni glih merilo za kemp. Pol pa v hrib... In garmin reče tukaj je. No, tam je pač cesta v hrib. Peljeva še mal naprej in Omg! Tabla za kemp. Ga še ne vidiš in se pelješ po kolovozu še mal in pol je!

Kjut, urejeno, na vrhu hriba. Par, ki vodi zadevo govori v telefon in potem prebereš. Znata samo par osnovnih besed v angleščini. Ob osmih sva povabljena na čaj. Sva pa, kakopak, edina gosta.

Btw zdej ob štirih je tukaj že šest. Sva 2 uri pred vami.

Dodatek: na čaju klepet prek traslatorja in potem mali koncert turške narodne glasbe. Lepo!Læs mere