Od Galipolija do Troje dolga je pot

Sploh, če so vsi kempi na poti zaprti...

Ampak, dan se je začel s kavo pri gostiteljih 'z vrha hriba' in z obljubo, da se nazaj grede ustaviva, če bo le šlo. Res sta simpatična. On je bil učitelj, zdaj v penziji pa rihta kemp in enormno uživa v druženju z gosti. Mogoče malo pretirava s hvalo :“Zelo imam rad mandarine, pa tako dobrih kot so vaše še nikoli nisem jedel" (ok, res so dobre), "Zdi se mi, da živita v raju" (ok, res je, da se politike nismo dotikali) in še “Vidim, da sta čudovita človeka" (hm, ok, nisva glih neka zagovedanca).

Iz 'hriba' sva imela uro do Galipolija. Popolnoma nova cesta, skoraj popolnoma prazna. Galipoli je ... no ja, en tak meh, bi rekel. Sva ga prehodila in obiskala jamo, kjer je model pisal eno pomembno knjigo, enkrat, precej nazaj. Sva se povzpela na hribček s svetilnikom iz leta 1868, ki se vidi čez precej Dardanelskega morja. Zraven je grobnica, kjer je pokopan en slaven vojak-zastavonoša, ki je pojedel turško zastavo, da je ne bi dobili sovragi. Okrog grobnice je tisoče zastav, ki jih nosijo tja zavedni Turki. Zanimivo.

Mesto je živa razkopanina. Peš cono so razturili in jo rihtajo. Pač. To se dela izven sezone. Ni pa to 'Peš cona' kot si predstavljamo. Je sam 'peš cona' s sto in nekaj urejenimi in manj urejenimi in precej razsutimi trgovinami. Maja je našla cvirne!

Jedla sva odlične orade, pečen 🥔 in eno mešano solato. Spila vodo in Efesa. Cene iste kot pri nas. 44 €. Sva pa bila skoraj edina. Še dva precej okilažirana tujca je lokalen nepremičninski diler prepričeval v odličnost nakupa fleta v Galipoliju... Skoraj edinost ali popolna edinost je pravilo. Srečala sva na poti en Avtodom v najini smeri in en v nasprotni.

Iz Galipolija sva nasedla googlovemu aiju, ki nama je svetoval pravljični kemp na čudoviti mivka plaži, do koder vodi pot po čudoviti pokrajini. My ass. Niti ena trditev ne drži! Tudi manj pravljična naslednja dva predloga sta bila lažnjiva. Torej uzdaj se use i u svoje kljuse (camp4night) in pičiva do Troje. S trajektom čez najožji del Dardanel (noro krasen most bova vzela za nazaj) v Canakkale (iz Kilitbahirja) in naprej do Troje. Parknila (edina sva) v kampku za ene šest kamperjev...gazda me je pooblastil za koordinatorja novih prihodov (če bodo), sam pa oddirjal domov v Canakkale gledat Galatasaray fuzbal... In si šla ogledat vasico, ki paše nekak h kampu in Troji in je 'pravljična in čudovita za večerni sprehod' (mhm, mu ass again).

Midva pa v planiranje za naprej...Read more