10 hajkov, 10 kopanj, 14 bajkingov in 17 ogledov

Ful mi je bed ker tudi Málaga ni najboljš ratala. Sploh na Majin rojstni dan.
Me v teh večjih mestih spravi iz špure več stvari. Se odločit kako vse skupaj organizirat: it v kamp (3,5 km do centra piše da je) in od tam na ogled ali obratno. Jaz bi tako. K sreči je Maja predlagala obratno. Kemp je ful gor in ful stran (3,5 km je zračne linije), definitivno bi preklela vse, če bi bilo po moje.
Potem je treba najti parking, kamor zguziš kamperja plus ne sme bit nekje v božji materi. To je dokaj hitro ratal. Potem 'sprogramirat' traso, da bova videla, kar je treba videt, vmes spravit v tajming ta pravo hrano... Vse to sem sicer vnaprej pripravil, zapisal in shranil v mapsih... in seveda, ko iščeš po telefonu, tega ne najdeš več... plus nimam na kolesu nastavka za telefon. V roki držat in gledat na telefon, bremzat in šaltat pa ne gre. Še enkrat risanje v garminu. Vsaj prvi del do gradu gor na hribu nad Málago (kar je fino, ker ti da šanso za orientacijo). Nama je na pol ratal. Do stopnic, namesto okoli, kot je kazal garmin. Potem peš gor. Penziča iz EU sva plačala 6 € za sprehod po gradu, penziča iz GB pa 20 €. Grad precej ok!
Dol do merkadota (stres, ker je ura že čez eno, ob dveh pa ga zaprejo), ki ga je treba videt. Ful imajo stvari. Do tja je bilo fulkrat levo-desno (s telefonom v roki) med milijardo folka po ogromni peš coni (skoraj vsa stara Málaga je peš cona). Sva uspela in nakupila.
Potem nov slalom do LaTabernille, ki sem jo izbral za kosilo. Malce me je dajalo, ker so bili vsi lokali krcati, če bova sploh dobila plac. In potem sva prišla do nje in je bila totalno prazna 🤔. V tak lokal ne greš, a ne, kljub zelo dobrim ocenam. In potem moraš pač enega na brzino izbrat (in ja, ni bilo glih).
Po kosilu novi slalomi med narodom in zajebana orientacija, kjer sem stokrat falil googlovo smer. In potem nimaš fokusa na sicer krasne ulice in uličice, ker ves čas sam paziš, kje si in kam je treba peljat.
Majina AI frendica ji je predlagala top šit sladoledarnico. Sva jo našla, pa so naju postrojili z listkom s številko kot v banki. Pol so poklicali številko, pa sva bila prepočasna... OMG! Me je minila želja po njihovem sladoledu. Maja je polizala mangota in lešnika. Jaz pa tečnobo 🙈.
Pa spet okrog in lutanje (ok, je kar šlo) do avta. Maja je šla prečekirat plažo, pa se je odločila, da greva kar do kempa... To je bila štala! Okrog in okrog, da sva prišla okrog na isto mesto in še enkrat okrog in okrog, da bi še enkrat prišla na isto mesto. Da ne bi, sem zavil drugam 🥴. Pa spet drugje levo-desno, gor in gor in spet levo-desno in gor in gor. In v ulico s koncem, pa nazaj. Pa gledat moj google, pa Majinega, pa primerjat, pa gledat ven, pa spet obračat, pa še enkrat obrnit nazaj, ker je bila vmes neka ozka ulica v nek strm hrib, ki sva jo falila, pa skoz una vrata, ki asociirajo na 'privat property', sam google je kazal, da je prav. Pa makadam strmo dol kar nekam (še dobro, da sem med grmovjem zaznal avtodome). Skratka 3,5 km, midva pa skoraj eno uro.
No, pač... take stvari me kar pošteno stresirajo.
Sori draga, da ni šlo kot bi moralo iti.Weiterlesen