Pancole - Nonna Bianca

In me je obiskal, gospod Abraham. Kar nekako prehitro je minilo. Čeprav, ko pomislim nazaj, se je pa tudi ogromno zgodilo. Lepih in slabih stvari. Ampak v osnovi, vse je tako kot mora biti. Vem, kje sem že bil, in hkrati opazim, kaj mi je še ostalo in kaj je pomembno. Ogromno življenskih resnic in spoznanj sem se naučil, tako od mame, tete Ljubice, babic, ni vedno enostavno to “udejanjati”, ampak zagotovo vse drži.

Čas je najbolj pomemben, prehitro gre, preveč morda sem ga zapravil za napačne zadeve, za napačne ljudi. Po drugi strani, pa ne smeš misliti kaj je bilo, ampak samo za danes in morda jutri. Vedno bolj se zavedam, da je manj več, zavedam se, da bo treba bolje skrbeti zase, za zdravje in vem, da je treba negovati odnose z ljudmi, ki te sprejemajo v celoti. Redki so.

Obstajajo rojstni dnevi, ki so mejniki. Ki niso le številka, ampak priložnost za pogled nazaj in sanjarjenje o prihodnosti. Danes je bil zame tak dan – praznoval sem svojih prvih 50 let. In ne bi si mogel zamisliti lepšega kraja za to prelomnico kot je Toskana, obkrožen s svojima puncama, tudi kuža naš je tukaj, objem z mamo pa naredim takoj ko se vrnemo.

Punci sta imeli “sestanek” zvečer in sta me že ob polnoči presenetile z pesmicami, ki sta jih naredile s Suno AI. Potem smo zaspali in današnji dan ni imel nobenega načrta. Začel se je s “iskanjem zakladov”, saj sta mi pripravile in skrile 50 daril, ki sem jih moral najti. Tudi apartma sta okrasili tematsko, ja, 50 sem, pa kaj :). Iskanje daril ni bilo povsem brez težav :). Dobro sta skrivale, Pa moja edinka mi sproti nosi svoja izvirna darila, z lepimi sporočili.

No, dopoldne smo preživeli ob bazenu, se prepustili sončnim žarkom in kartanju. Nekaj malega prigriznili za “kosilo” in malo počivali. Prišel je čas, da sem vsaj z zadnjo steklenico Roki’s Cuveeja naredil še poklon mojemu “drugemu” domu, Visu, ki ga letos še željno čakam. Razmišljam o prehojeni poti, o vseh radostih in izzivih, in čutim hvaležnost. Hvaležnost za družino, za zdravje in za to, da kljub težavam, ki so v življenju žal del vsega, lahko rečem, da mi, nam je lepo.

Kot se za praznovanje spodobi, pa je bil večer rezerviran za posebno kulinarično doživetje. Izbral sem Agriturismo Nonna Bianca, kraj, ki je obljubljal pristno toskansko kuhinjo, pripravljeno s srcem in z lokalnimi sestavinami. In obljuba je bila izpolnjena. Večer ob dobri hrani smo preživeli na lepi terasi s pogledom na toskanske griče, ki so jih barvali zadnji sončni žarki. Vzdušje je bilo domače, toplo, sproščeno. Paradižnikova domača juha, pršut, melona, Florentinski zrezek, lasagna, sladice in Chianti. Siti, zadovoljni.

In da ne dolgovezim, nekako me je našlo tole, ki najbolje povzame vse “nauke, spoznanja” in smisel za naprej.

“Život je putovanje. No jednu stvar nikad nemoj zaboraviti. Ne putuj s teškim teretima! Ljutnjom. Zamjeranjem. Samosažaljenjem. Bijesom. Jednom kad ti se te stvari uvuku pod kožu, nikada više nećeš biti isti. Gledat ćeš ljepotu neba, zalaska sunca, prirode ali nećeš to vidjeti. Jer ćeš uvijek misliti na one probleme u sebi. A nisu to samo tereti za dušu. To su otrovi. Ostavi ih negdje sa strane i kreni slobodan u budućnost. S osmijehom na licu. Mirom u srcu.
Bit će na putovanju teških dana. Bit će oluja. Ali isto ti dođe, živcirao se ti zbog njih ili ih svejedno prihvaćao. Neke stvari jednostavno ne možeš mijenjati. Kao ni ljude. Bitno je samo da ne ostaneš na istom mjestu. Već da svaki dan ideš naprijed. Na novu postaju. Da ti budeš novi čovjek. Ljudi koje ćeš susretati pokazat će ti da to putovanje ima smisao. Da život vrijedi živjeti koliko god težak bio. Zato putuj, sanjaj, osjećaj dok si živ. Druge prilike nemaš.
- Mario Žuvela”

Velja si zapomniti, ne samo danes, ampak za vse življenje, eni nikoli ne bodo znali razumeti globine teh vrstic. Bodi tisti, ki bo to znal.

Lep dan je bil. Brez velikega pompa, a poln tistega, kar v življenju največ šteje – ljubezen, mir in nepozabni trenutki. Hvala, Toskana, hvala punce, za ta čudovit dar.Read more