Reset search
Toskana 2025
Currently traveling
  • cerotravels
  • Jasmina Gačnikar

Toskana 2025

An open-ended adventure by cerotravels & Jasmina Read more
FollowInsightsCalendarShareShareBucket list
Oldest first
  • Last seen 💤
    Today
    Toskana 2025

    Grazie Toscana, grazie Italia

    August 30 in Italy ⋅ ⛅ 24 °C

    Osem dni. Skoraj skupno 2 tisoč prevoženih kilometrov. Nešteto grižljajev, požirkov, kepic sladoleda. In spomini, ki bodo ostali za vedno.

    To ni bil le dopust; bilo je popotovanje za dušo, polno kontrastov in popolnih trenutkov. Od prvega postanka v živahnih Firencah, kjer smo okusili utrip renesanse, preden smo prispeli v naš dom, Casa Lari, oazo miru, do filmske Val d'Orcie, kjer smo obiskali idealno renesančno mesto Pienza, stali na lokaciji snemanja filma Gladiator in se za konec potopili v srednjeveški duh Siene, do Volterre z njenim pristnim šarmom in "srednjeveški Manhattan", San Gimignano. Potem naprej do obale, Livorno z njegovimi kanali, kopali se v zalivu Baia del Quercetano in se čudili "karibski" plaži s skrivnostjo, Spiagge Bianche.

    Pa do sladkega dolce far niente ob bazenu, ki smo ga prekinili le za kratek, a čaroben popoldanski izlet v Certaldo Alto, dom Giovannija Boccaccia.

    In seveda – praznovanje Abrahama. Po sproščenem dnevu je sledil nepozaben večer in kulinarično razvajanje v pristnem Agriturismo Nonna Bianca, igrali golf na zelenicah Montelupo Golf Cluba, večer pa je bil ponovno rezerviran za romantično vzdušje in večerjo v osvetljenem Certaldo Altu.

    Če bi se lahko zahvalili deželi, bi zahvala Toskani zvenela nekako takole:
    Hvala ti za jutra, ko smo se zbudili s sončnimi žarki, ki so se zlivali čez griče.
    Hvala ti za ceste, obdane s cipresami, ki so vsako vožnjo spremenile v doživetje.
    Hvala za mesta, katerih kamniti zidovi šepetajo zgodbe o Etruščanih, Medičejcih in renesančnih umetnikih.
    Hvala za okus tvojega vina in za odlično hrano.

    Hvala za prijaznost ljudi, ki so vedno našli nasmeh za nas in našo Iso povsod prijazno sprejeli.

    Hvala za dolce far niente, za spoznanje, da je včasih najlepše preprosto biti, sedeti in uživati v trenutku.

    Hvala, ker si me spomnila na lepoto preprostih stvari. To ni slovo, ampak le obljuba, da se še vidimo.
    Arrivederci, Toscana! Grazie mille !    Read more

    See translation
  • Toskana 2025
    1

    Pancole - San Gimignano

    August 29 in Italy ⋅ ☀️ 23 °C

    Vsega lepega je enkrat konec in tako je napočil tudi naš zadnji polni dan v Toskani. Čaka nas novo šolsko leto, novi profesionalni izzivi in ja, smo se spočili. Današnji načrt je bil sicer zelo preprost: dolgo spati, vpiti še zadnje sončne žarke, se posloviti od najljubšega mesta s stolpi in se soočiti z neizogibnim – pakiranjem.

    Zjutraj nismo hiteli. Privoščili smo si dolgo, počasno jutro na terasi naše Case Lari. Še zadnjič smo se prepustili sprostitvi ob bazenu, naša Isa pa je dremala v senci in se verjetno spraševala, zakaj smo danes malce bolj zamišljeni.

    Za zadnje toskansko kosilo in nakup spominkov smo se odločili vrniti v San Gimignano. Tudi danes ni bilo pretirane gneče, celo naleteli smo na stojnice in končno sem dočakal famozni sendvič s toskanskim pečenim odojkom. Nasitili smo se kar sproti, z ulice, vmes pa smo poskrbeli še za spominke. Malo smo še posedeli v enem lokalu v stranski slikoviti ulici in se vrnili v apartma.

    Vrnitev v Casa Lari je bila nekako grenko-sladka. Čakal nas je še zadnji del dopusta, ki ga nihče ne mara – pakiranje. Prazni kovčki, ki smo jih pred osmimi dnevi prinesli polni pričakovanj, so se zdaj polnili s spominki, umazanim perilom in predvsem s spomini. Smo kar polno smo doživeli ta teden.

    Večer bomo zaključili na terasi, s preprosto večerjo iz ostankov dobrot, ki jih še premoremo v hladilniku.

    Jutri nas čaka dolga pot domov. A ne odhajamo praznih rok. Toskana nam je podarila veliko več kot le lepe fotografije.    Read more

    See translation
  • Toskana 2025

    Montelupo golf - Certaldo Alto

    August 28 in Italy ⋅ 🌧 24 °C

    Sedmi dan našega toskanskega potepanja je bil dan, ko smo pohajkovanje po mestih zamenjali za igro golfa v objemu toskanske narave, popoldne pa je minilo v znamenju že preverjenega recepta, malo bazen, malo dolce far niemte. Odpeljali smo se do Montelupo Golf Cluba, cca 40 km stran, green fee z avtkom je bil za nas tri 105 EUR. Cene pijače, nižje kot pri nas. Lepo igrišče, ravno, široko, relativno lahko, v tipični toskanski pokrajini. Tudi ob kakem bolj ponesrečenem udarcu, je bilo igrišče prijazno in je odpuščalo, saj je bilo trdo in so žoge kar “potovale”. In hvala čarodeju Robertu Stebletu, da sem lahko igral. Tri dni pred potjo sem komaj hodil, po dobri uri z njim, je bilo vsak dan bolje, da je cel dopust bil lep. Po končani igri pa še “all you can eat sushi” za kosilo na obrobju Empolija in potem nazaj.

    Po vrnitvi v Casa Lari je sledil že utečen in nadvse priljubljen ritual – skok v bazen. Po dopoldanski aktivnosti se je prileglo prepustiti se hladni vodi in toplemu soncu. Popoldne je minilo kot bi mignil in sledila je posebna misija za Jasmino. Odpravila se je k lokalnemu frizerju - Andrea Gennaro :), da osveži svojo pričesko.

    Ko smo opravili z stylingom, smo se ponovno podali v Certaldo Alto, tokrat z vzpenjačo. Vožnja v majhnem vagončku, ki se počasi dviga proti osvetljenemu srednjeveškemu mestu, je sicer kratka. Našli smo majhno restavracijo z zunanjo teraso, pojedli večerjo in sprehod nazaj do vzpenjače po skoraj praznih ulicah,

    Še večerni sladoled in nazaj domov. Jutri je zadnji dan, počasi bo začeti pripravljati kovčke.    Read more

    See translation
  • Toskana 2025

    Pancole - Nonna Bianca

    August 27 in Italy ⋅ ⛅ 26 °C

    In me je obiskal, gospod Abraham. Kar nekako prehitro je minilo. Čeprav, ko pomislim nazaj, se je pa tudi ogromno zgodilo. Lepih in slabih stvari. Ampak v osnovi, vse je tako kot mora biti. Vem, kje sem že bil, in hkrati opazim, kaj mi je še ostalo in kaj je pomembno. Ogromno življenskih resnic in spoznanj sem se naučil, tako od mame, tete Ljubice, babic, ni vedno enostavno to “udejanjati”, ampak zagotovo vse drži.

    Čas je najbolj pomemben, prehitro gre, preveč morda sem ga zapravil za napačne zadeve, za napačne ljudi. Po drugi strani, pa ne smeš misliti kaj je bilo, ampak samo za danes in morda jutri. Vedno bolj se zavedam, da je manj več, zavedam se, da bo treba bolje skrbeti zase, za zdravje in vem, da je treba negovati odnose z ljudmi, ki te sprejemajo v celoti. Redki so.

    Obstajajo rojstni dnevi, ki so mejniki. Ki niso le številka, ampak priložnost za pogled nazaj in sanjarjenje o prihodnosti. Danes je bil zame tak dan – praznoval sem svojih prvih 50 let. In ne bi si mogel zamisliti lepšega kraja za to prelomnico kot je Toskana, obkrožen s svojima puncama, tudi kuža naš je tukaj, objem z mamo pa naredim takoj ko se vrnemo.

    Punci sta imeli “sestanek” zvečer in sta me že ob polnoči presenetile z pesmicami, ki sta jih naredile s Suno AI. Potem smo zaspali in današnji dan ni imel nobenega načrta. Začel se je s “iskanjem zakladov”, saj sta mi pripravile in skrile 50 daril, ki sem jih moral najti. Tudi apartma sta okrasili tematsko, ja, 50 sem, pa kaj :). Iskanje daril ni bilo povsem brez težav :). Dobro sta skrivale, Pa moja edinka mi sproti nosi svoja izvirna darila, z lepimi sporočili.

    No, dopoldne smo preživeli ob bazenu, se prepustili sončnim žarkom in kartanju. Nekaj malega prigriznili za “kosilo” in malo počivali. Prišel je čas, da sem vsaj z zadnjo steklenico Roki’s Cuveeja naredil še poklon mojemu “drugemu” domu, Visu, ki ga letos še željno čakam. Razmišljam o prehojeni poti, o vseh radostih in izzivih, in čutim hvaležnost. Hvaležnost za družino, za zdravje in za to, da kljub težavam, ki so v življenju žal del vsega, lahko rečem, da mi, nam je lepo.

    Kot se za praznovanje spodobi, pa je bil večer rezerviran za posebno kulinarično doživetje. Izbral sem Agriturismo Nonna Bianca, kraj, ki je obljubljal pristno toskansko kuhinjo, pripravljeno s srcem in z lokalnimi sestavinami. In obljuba je bila izpolnjena. Večer ob dobri hrani smo preživeli na lepi terasi s pogledom na toskanske griče, ki so jih barvali zadnji sončni žarki. Vzdušje je bilo domače, toplo, sproščeno. Paradižnikova domača juha, pršut, melona, Florentinski zrezek, lasagna, sladice in Chianti. Siti, zadovoljni.

    In da ne dolgovezim, nekako me je našlo tole, ki najbolje povzame vse “nauke, spoznanja” in smisel za naprej.

    “Život je putovanje. No jednu stvar nikad nemoj zaboraviti. Ne putuj s teškim teretima! Ljutnjom. Zamjeranjem. Samosažaljenjem. Bijesom. Jednom kad ti se te stvari uvuku pod kožu, nikada više nećeš biti isti. Gledat ćeš ljepotu neba, zalaska sunca, prirode ali nećeš to vidjeti. Jer ćeš uvijek misliti na one probleme u sebi. A nisu to samo tereti za dušu. To su otrovi. Ostavi ih negdje sa strane i kreni slobodan u budućnost. S osmijehom na licu. Mirom u srcu.
    Bit će na putovanju teških dana. Bit će oluja. Ali isto ti dođe, živcirao se ti zbog njih ili ih svejedno prihvaćao. Neke stvari jednostavno ne možeš mijenjati. Kao ni ljude. Bitno je samo da ne ostaneš na istom mjestu. Već da svaki dan ideš naprijed. Na novu postaju. Da ti budeš novi čovjek. Ljudi koje ćeš susretati pokazat će ti da to putovanje ima smisao. Da život vrijedi živjeti koliko god težak bio. Zato putuj, sanjaj, osjećaj dok si živ. Druge prilike nemaš.
    - Mario Žuvela”

    Velja si zapomniti, ne samo danes, ampak za vse življenje, eni nikoli ne bodo znali razumeti globine teh vrstic. Bodi tisti, ki bo to znal.

    Lep dan je bil. Brez velikega pompa, a poln tistega, kar v življenju največ šteje – ljubezen, mir in nepozabni trenutki. Hvala, Toskana, hvala punce, za ta čudovit dar.    Read more

    See translation
  • Toskana 2025

    Pancole - Certaldo Alto

    August 26 in Italy ⋅ ☁️ 22 °C

    Po nekaj dneh intenzivnega raziskovanja toskanskih biserov smo si danes končno vzeli dan za tisto, po kar smo v resnici prišli – dolce far niente, sladko umetnost brezdelja. Današnji moto je bil: manj vožnje, več uživanja. In naš toskanski dom, Casa Lari, s svojim čudovitim bazenom, je bil za to kot nalašč.

    Dan se je začel brez budilke. Zbudili so nas le sončni žarki, ki so se prebijali skozi polkna, in petje ptic. Po ležernem zajtrku na terasi, je bil čas za glavno točko dneva – bazen in igranje kart. Ure so kar minevale v popolni sproščenosti. Plavanje v osvežilni vodi, poležavanje na ležalnikih s knjigo v roki, igranje kart... To je tisti pravi občutek dopusta, ko čas izgubi svoj pomen in obstaja le trenutek.

    Ko smo se spomnili, da je čas za kosilo, smo pojedli, si privoščili še popoldanski počitek in ko se je popoldansko sonce nekoliko umirilo, smo se odločili za kratek izlet. Želeli smo obiskati kraj, ki je blizu, a ponuja nekaj posebnega. Izbira bil Certaldo Alto, čudovito ohranjeno srednjeveško mestece na vrhu hriba, ki je najbolj znano kot dom in zadnje počivališče slavnega pisatelja Giovannija Boccaccia, avtorja Dekamerona. Do starega mestnega jedra se lahko se povzpneš na najbolj očarljiv način – s starinsko vzpenjačo (funicolare), ki v nekaj minutah premaga strm klanec. Ker pa zahtevajo za psa nagobčnik, bomo se peljali verjetno na večerjo zadnji dan. Na spodnje, moderno mesto in okoliško pokrajino se razprostira lep pogled. Certaldo Alto nas je takoj očaral. Mesto je skoraj v celoti zgrajeno iz rdeče opeke, kar mu daje topel in enoten videz. Sprehod po glavni ulici, Via Boccaccio, je bil kot potovanje v 14. stoletje. Tukaj ni trgovin s spominki na vsakem koraku, ampak pristen, umirjen utrip. Res mir in nobene gneče.

    Videli smo hišo, kjer je Boccaccio preživel zadnja leta svojega življenja. Danes je v njej muzej in knjižnica, z vrha stolpa pa se ponuja čudovit razgled na rdeče strehe mesta. Bilo je zaprto. Na koncu glavne ulice stoji mogočna Pretorska palača, nekdanje središče oblasti. Njena fasada je okrašena s številnimi keramičnimi grbi nekdanjih vikarjev, ki so vladali mestu, in pripoveduje zgodbe o moči in politiki. Najbolj nam je bilo všeč prav to, da mesto ni preplavljeno s turisti. Lahko smo se mirno sprehajali po ozkih ulicah, občudovali detajle na starih stavbah in si v miru privoščili Aperol in narezek v majhnem baru.

    Današnji dan je bil popolno nasprotje prejšnjih, a prav tako izpolnjujoč. Toskana ni le nenehno tekanje po znamenitostih, ampak tudi umetnost uživanja v trenutku. Kombinacija dopoldanskega lenarjenja in kratkega, a bogatega popoldanskega izleta je bila zmagovalna formula. Ko smo se zvečer vrnili v Casa Lari, smo bili predvsem siti in jutri je nov dan. Malo bolj svečan :)    Read more

    See translation
  • Toskana 2025

    Livorno - Quercetano - Spiagge Biance

    August 25 in Italy ⋅ ☁️ 19 °C

    Po dnevih raziskovanja srednjeveških mest v notranjosti Toskane smo se odločili, da je čas za morje! Sonce je sijalo in klicalo po slani vodi in vetru v laseh. Naš načrt za danes je bil raziskati pristaniško mesto Livorno, nato pa se prepustiti uživanju na dveh znamenitih plažah – sanjski Quercetano Bay in zloglasno "karibski" Spiagge Bianche.

    Livorno nas je na nek način presenetil. To ni tipično toskansko mesto z renesančnimi palačami, ampak živahno, pristno pristanišče z edinstvenim značajem. Ustanovljeno v 16. stoletju kot "idealno mesto" Medičejcev, je bilo zamišljeno kot svobodno pristanišče, ki je privabljalo trgovce z vsega sveta. Ta multikulturna dediščina se čuti še danes. Malo smo šli pokukati v osrednjo mestno tržnico. Verjamem, da je včasih tukaj bilo živahno vzdušje, stojnice, polne svežih rib, morskih sadežev, lokalne zelenjave in sirov, ampak, nekako ni bilo tistega pravega občutka tržnice. Ogromno stojnic zaprtih, skratka, pričakovali smo več. Nadaljevali smo v verjetno nekdaj očarljivi četrti, prepredeni s kanali, mostovi in visokimi pastelnimi hišami. Sprehod ob kanalih nas je, kljub imenu “Male Benetke”, bolj spominjal na Trst. Potem smo šli skozi mesto ob obali na kosilo in mini nakup, ter počasi nadaljevali naprej. Livorno nas odkrito ni navdušil.

    Po mestnem utripu smo se odpeljali malo južneje, do Castiglioncella, kjer se skriva eden najlepših zalivov v Toskani – Baia del Quercetano. Tukaj je dostop do plaže strm, mešanica kamnite, prodnate in peščene plaže. Plaža je mešanica zasebnih delov z ležalniki in manjših javnih odsekov. Našli smo si svoj prostorček, razgrnili brisače in se namočili. Tudi kuža naš je neizmern užival, tekala je po plitvini in lovila frizbi.

    Za konec dneva smo si prihranili še najbolj “kontroverzno” točko – Spiagge Bianche (Bele plaže) pri Rosignano Solvayu. Že od daleč plaža izgleda kot tropski raj. Pesek je neverjetno bel, morje pa turkizno modro, kot na Karibih. Prizor je resnično osupljiv in vabi k fotografiranju. A ta lepota ima svojo ceno in razlog. Beli pesek ni naraven; je posledica desetletij odlaganja kalcijevega klorida in drugih odpadkov iz bližnje kemične tovarne Solvay. Plaže so uradno varne za kopanje, saj naj bi šlo za neškodljive snovi, ampak ko to prebereš, čutiš nekakšen dvom. Vsekakor pa očitno to ne moti ljudi, ki se vsi veselo kopajo, na plaži so reševalci iz vode, skratka, res tista bela mokasta mivka, kot v tropih. Sprehodili smo se ob obali, občudovali neverjetne barve, namočili noge, naš kuža je tukaj popolnoma znorela, skakala in bežala pred valovi, se podila za galebi, skratka, dogodek.

    Po dnevu, polnem kontrastov – od urbanega pristanišča do skritega zaliva in "umetne" karibske plaže – smo se se na poti nazaj ustavili še na željo mlade popotnice v japonski restavraciji, “all you can eat sushi”. Po skoraj dveh urah borbe s sušijem, smo prenehali pri 36 jedeh. S pijačo in dodatno sladico je bila ta izkušnja za nas tri 92 EUR. Res je Italija cenejša od nas in še bolj od Hrvaške. In lepa je. Ampak jutri, jutri bo dan za odmor, počitek rabimo pred prihajajočim gospodom Abrahamom :). Lahko noč.    Read more

    See translation
  • Toskana 2025

    Volterra - San Gimignano

    August 24 in Italy ⋅ ☀️ 24 °C

    Tretji dan naših toskanskih počitnic nas je pot vodila v osrčje dveh mest, ki sta kot dan in noč – starodavna, mogočna Volterra in navpični, ponosni San Gimignano.

    Naš dan smo začeli z vožnjo do Volterre, mesta, ki te prevzame s svojo avtentičnostjo in tisočletno zgodovino. Volterra leži na visokem griču in že od daleč daje vtis neosvojljive trdnjave. To je mesto z dušo, veliko starejše od Rima, saj so ga ustanovili že Etruščani. Sprehod po njenih kamnitih ulicah je kot listanje zgodovinskega učbenika. Najprej smo si ogledali Rimsko gledališče (Teatro Romano), ki je tik pod mestnim obzidjem. Lepo ohranjeni ostanki impresivnega rimskega gledališča iz 1. stoletja pred našim štetjem. Razgled na arheološko najdišče z mestnega obzidja je fantastičen in priča o bogati preteklosti mesta. Ko smo našli parkirno mesto, smo vstopili v mesto. Tam pa najdeš Porta all'Arco, edinstvena in odlično ohranjena etruščanska vrata, ki so preživela več kot dva tisoč let. Neverjetno je stati pod lokom, ki so ga zgradili pripadniki te skrivnostne civilizacije, Piazza dei Priori, ki je srce mesta in eden najlepših srednjeveških trgov v Italiji. Obkrožajo ga mogočne palače, med katerimi izstopa Palazzo dei Priori, najstarejša mestna hiša v Toskani. Počutili smo se, kot da smo stopili v drug čas.

    Volterra je svetovno znana po obdelavi alabastra. Na vsakem koraku smo naleteli na delavnice (laboratori), kjer spretni mojstri iz tega prosojnega kamna ustvarjajo prave umetnine. Potem pa smo se še malo izgubljali na sprehodu po manj obljudenih stranskih ulicah, pojedli par kosov pizze, obiskali Muzej zgodovine mučenja, si ogledali tudi Tombo de Volturi, kjer naj bi bil vhod v vampirski brlog, po knjigi po kateri je bil posnet film Twilight. Volterra je manj turistična od sosedov in ravno zato ponuja bolj pristno izkušnjo Toskane in to, da ni bilo nobene gneče je bilo super.

    San Gimignano je bil naša druga postaja danes. Že od daleč smo zagledali znamenito panoramo mesta, ki jo rišejo visoki srednjeveški stolpi. Nič čudnega, da mu pravijo "Srednjeveški Manhattan". V času največjega razcveta je mesto krasilo kar 72 stolpov, ki so jih gradile bogate družine kot simbol svoje moči in bogastva. Do danes se jih je ohranilo 14, kar je še vedno dovolj, da ustvarijo edinstveno in nepozabno podobo. Sprehodili smo se po glavni ulici, ki vodi od enih mestnih vrat do drugih, in ves čas občudovali stolpe, ki se dvigajo visoko nad ozke ulice. Na Torre Grossa, najvišji stolp v mestu, od koder se odpira 360-stopinjski pogled na mesto in okoliško pokrajino nismo šli, smo pa šli na Piazza della Cisterna, kjer je očarljiv trikotni trg z vodnjakom v sredini in je družabno središče mesta. Obkrožen je s srednjeveškimi hišami in stolpi ter je popoln kraj za počitek ob najboljšem sladoledu na svetu. Gelateria Dondoli, ki se nahaja na tem trgu, je namreč večkratna svetovna prvakinja v izdelovanju sladoleda in vrsta pred njo priča o kakovosti. Preizkusili smo sicer sosednji sladoled, na Dondolija še morda pridemo.

    San Gimignano je precej bolj živahen in poln obiskovalcev kot Volterra. Naša kosmatinka se je odlično znašla v gneči, a smo vseeno poiskali nekaj mirnejših kotičkov znotraj obzidja, kjer smo se lahko v miru naužili atmosfere. Po dnevu, polnem raziskovanja zgodovinskih biserov, smo vrnili domov, na osvežitev v bazenu in domačo večerjo. Za jutri pa bomo še videli kaj nas čaka.    Read more

    See translation
  • Toskana 2025

    Pienza - Val d’Orcia - Siena

    August 23 in Italy ⋅ 🌙 20 °C

    Danes pa družinski izlet v enega najbolj fotogeničnih delov Italije – dolino Val d'Orcia. Prvo sicer jutranja idila, sončni vzhod iz balkona s pogledom na toskanske griče, jutranje kopanje v bazenu, po zajtrku pa na pot.

    Že sama pot do tja je doživetje. Ko zapustiš glavne ceste, se odpre pokrajina, ki jo poznaš iz filmov, razglednic in sanj. Valoviti griči, posejani z zlatimi pšeničnimi polji, se prelivajo drug v drugega, med njimi pa kot stražarji stojijo vitki stebri cipres. Vsak ovinek prinese nov, še lepši pogled. Ustavljali smo se kar pogosto samo za se praktično ujetje teh trenutkov v objektiv. Val d'Orcia, ki je pod zaščito Unesca, je resnično kraj, kjer narava in človek sobivata v popolni harmoniji.

    Naš prvi postanek je bila Pienza, mestece, ki velja za utelešenje renesančnega ideala "popolnega mesta". Zgrajena je bila po naročilu papeža Pija II., ki je želel svoje rojstno mesto spremeniti v arhitekturni biser. In to mu je tudi uspelo! Sprehodili smo se po glavnem trgu, Piazza Pio II, kjer stojijo mogočna katedrala, Palazzo Piccolomini in mestna hiša. Vse je harmonično, urejeno in preprosto lepo. Tudi na degustacijo njihovega slavnega sira – Pecorino di Pienza smo šli, ampak zelo na hitro, saj je kuža naš očitno imel težave z močnim vonjem sira in je prav bežala stran od trgovine s sirom. Mestece je sicer polno majhnih trgovinic, kjer ponujajo različne vrste tega ovčjega sira, od mladega in blagega do staranega in pikantnega. Vonj po siru se širi po ulicah in vabi k pokušini.

    Po kosilu, le nekaj kilometrov izven Pienze, ob cesti, ki vodi proti San Quirico d'Orcia, smo pogledali prizor, ki ga pozna vsak ljubitelj filma. To je znamenita pot, obdana s cipresami, ki vodi do kmetije Terrapille – lokacija, kjer so snemali prizore iz filma Gladiator. Naprej smo tukaj v okolici pofotkali še nekaj ikoničnih toskanskih “razglednic”, na hitro pogledali tudi vroče kopeli v Parco dei Mulini in se po popoldanskem raziskovanju podeželja odpravili še proti Sieni.

    Siena je popolno nasprotje renesančnih Firenc. To je mesto, ki je ohranilo svoj srednjeveški duh, z ozkimi, strmimi ulicami in opečnatimi stavbami. Čeprav smo bili že nekoliko utrujeni, smo se sprehodili še do mogočne sienske katedrale, ki s svojo črno-belo marmornato fasado jemlje dih. Srce mesta je edinstveni trg Piazza del Campo, ki ima obliko školjke in je nagnjen navzdol. Trg je prizorišče slavne konjske dirke Palio, ki poteka dvakrat letno. In danes smo imeli kaj videti. Poln trg, našemljenih ljudi, ki so praznovali zmago na tej dirki 1976 leta. Bilo je glasno, gneča in poslikali smomestno hišo (Palazzo Pubblico) in njen visok stolp (Torre del Mangia), ki je resnično impresiven.

    Še ena pijača in z mnogimi vtisi in z rahlo utrujenimi nogami smo se malo pred deveto vrnili “domov”. Poln dan, naporen dan. Večerjali smo kar v apartmaju in še malo igrali bridge, zdaj je pa čas za spanje. Jutri naprej.    Read more

    See translation
  • Toskana 2025

    Firenze - Pancole (Casa Lari)

    August 22 in Italy ⋅ ☀️ 27 °C

    TOSKANA! Že samo beseda pričara podobe valovitih gričev, vitkih cipres, ki se vijejo proti nebu, in sončnih zahodov, ki barvajo pokrajino v zlate odtenke. In končno je napočil dan, ko smo spakirali kovčke, sedli v avto in se odpravili na jug, proti deželi renesanse, odlične kulinarike in nepozabnih trenutkov. Naš dopust pred novimi izzivi in gospodom Abrahamom, ki prihaja čez par dni.

    Pot od doma do osrčja Toskane je dolga, danes smo naredili cca 640 km, a hkrati ponuja čudovito priložnost za opazovanje spreminjajoče se pokrajine. Slovensko zelenje so postopoma zamenjale ravnice Furlanije, nato pa so se v daljavi že začeli risati obrisi Apeninov. Vožnja na katero smo krenili ob 3.30, je minila hitro, vmes postanek ali dva in ob 10 uri smo že bili na prvi postaji - Firence, zibelka umetnosti. Za florentinski zrezek je bilo prezgodaj, smo pa si prvo mesto pogledali iz panorame, parkirali 100m stran od Ponte Vecchio in se sprehodili skozi staro mestno jedro.Mesto diha z zgodovino in umetnostjo na vsakem koraku. Pot nas je vodila preko Ponte Vecchio preko reke Arno. Stari most, ki je preživel vse vojne vihre. Značilne trgovinice, ki se gnetejo na njem, so danes polne bleščečega nakita, a mi smo raje uživali v pogledu na reko in pisane fasade hiš, ki se zrcalijo v vodi.

    Za kratek čas smo se izgubili v gneči na Piazza della Signoria, kjer stoji mogočna Palazzo Vecchio in replika Michelangelovega Davida, ki ponosno zre v daljavo. Vsak kip, vsaka fontana na tem trgu pripoveduje svojo zgodbo o moči in bogastvu Medičejcev. Imeli smo srečo, da smo bili dovolj zgodaj, da gneča še ni bila pretirana. Še malo naprej smo šli do veličastne katedrale Santa Maria del Fiore, katere kupola, mojstrovina arhitekta Brunelleschija, prevladuje nad mestno panoramo. Občudovala smo marmornato fasado v odtenkih bele, zelene in rožnate barve. Ampak nismo niti pomislili, da bi čakali v nepregledni vrsti, da bi šli na stolp. Tukaj je bila pa gneča in vrste res velika in počasi smo se vračali nazaj. Vmes ena pizza, še en pozen “zajtrk” in nadaljevali smo pot naprej.

    Ura vožnje in skozi cesto, ki se vije preko gričev, mimo ogromnih cipres, nasadov oljk in vinogradov, pridemo do našega toskanskega doma v mali vasici Pancole. Casa Lari, kakšen mir. In razgled. To samo apartma, to je obljuba miru, sprostitve in pristnega toskanskega življenja. 70m2 v dveh nadstropjih, dve kopalnici, tri terase in bazen, pa garaža pod spodaj za avto. Pa mir, res mir, tišina in rahel zvok škržatov. Gostitelj nam je dal še steklenico Chiantija za dobrodošlico in čas je za kozarec vina na balkonu s pogledom na toskansko pokrajino.

    Steklenica Chiantija na balkonu, potem v trgovino, kjer nakupimo hrano, da smo preskrbljeni za večino dni. Ko pospravimo vse, gremo še na večerjo v 100m oddaljeno restavracijo, edino v tej vasici. Dobra hrana, zmerne (recimo) cene, in čas je za počitek. Lahko noč.    Read more

    See translation
    Trip start
    August 22, 2025
  • 2025© FindPenguins
  • Home
  • About us
  • Group Tracking
  • Press
  • Terms
  • Privacy Policy & Cookies
  • Help Center
  • Legal notice