Nekam v Južno Ameriko

Drugi del prvega dneva😇
Kjer se zapleti nadaljujejo heh…
Po prijetnem postanku v termalnih bazenčkih se vrnemo do glavne ceste, kjer se ekipica razdeli na pol.
Jaz in Adonis nadaljujeva vzhodno proti Murillu, Marko in Yosif pa se vračata isti dan v Manizales😌. Se poslovimo in gasss🏁
Naslednjih 30km je preeečudovitih, imava srečo z vremenom in imava super razgled na prelepo pokrajino tega nacionalnega parka Nevada del Ruiz. Temule območju Kolumbije se reče Paramo, isto ime pa ima tudi tale specifičen tip vegetacije. Uspeva med 3.000-5.000 metri višinske in proizvaja kar 70% pitne vode cele Kolumbije. Torej tele hecne rastlinice se imenujejo Frailejóni, izgledajo kot ena mešanica kaktusa in drevesa in rože, vse skupaj zmešano v eno🌵. So izredno počasi raztoče zadeve, na leto zrastejo le 1-2,5cm in rabijo tudi do 100 let da dosežejo zrelost. Tako da te visoki so morali bit ornk stari🤩…
Med tem delom vožnje se jaz velik ustavljam za fotkanje, nakar na eni točki dosežem Adonisa, ob strani ceste. Zmanjkalo bencina☠️. Preverim jaz stanje svojega, tudi skoraj nič.
In na tej točki sva ornk jezna na najin rental shop, ki nama je dostavil nova motorja z več kot pol praznim takom, četudi so nama rekli, da imava več kot dovolj do najine destinacije😠. Ker sva prav specifično vprašala, glede na to da sva prva dva motorja ( ki sta se pokvarila po eni uri) tankala polno…
Nič, jaz se odpeljem še 10min naprej, ker na Google mapsih kaže, da je ena mala trgovinica. Sonce je že lepe oranžne barve, tema prihaja, midva pa do prvih mest uro in pol stran…
Gospoda, ki lih zapira, vprašam po bencinu in valda nima🫠.
Prisliši pa to Daniel, en tipček ki s svojo punco ravno opazuje sončni zahod. In pravi, da je baje v uno smer, iz katere sva lih prišla, neka druga trgovina, ki ponavadi ma bencin. Da nama bo pomagal🫣.
Nisem čist ziher kako in kmalu izvem, ko pospremim Daniela in Emanuelo nazaj do Adonisa in pravi, da ga bo porival🤪.
In res, motor v neutral in gremo😆. Daniel je s svojim motorjem lih tok zadaj za Adonisom, da lahko prisloni svojo desno nogo na zadnji del Adonisovega motorja in ga poriva. Pot je ornk ovinkasta in polna klančkov gor in dol in gremo počasi… meni se je zadaj kar smejalo, kako smo se peljali, v za naju napačno smer, v čisti temi in močnih meglicah😆
No, čez pet minut mi ni več tok smešno, ko na enem izmed klancev izdihne še moj motor in moram začet trobit, da pride Daniel še pome🥲.
Ampak sva mela noro srečo z lokalci, tako kot je bil tale Daniel kot en angel iz nebes vzet, za naslednjim vogalom srečamo nov parček, ki takoj hoče pomagat🥹.
In tako Adonisa spredaj poriva Daniel in mene ta drug gospod in njegova žena…
Tako se peljemo skoraj dobre pol ure😆.
In le prispemo do ene male kučice, kjer lastnik res potrdi da ima bencin in vsem še nam oddahne.
Na tej točki se z Adonisom spogledujeva in razmišljava, kaj zdej, glede na to da sva se v zadnji uri pomaknila samo v napačno smer se pravi nazaj, in da imava do hostla zdaj spet uro in pol vožnje😭, ura pa pol devetih.
Pa za hec vprašava tipčka z bencinom in pravi da ma on postelje! Mal dražje, 16€na osebo, ker smo le sredi ničesar ampak lahko rečem da nama je bilo precej vseeno in sva bila samo vesela informacije🙏🙏.
Ta drugemu parčku jaz častim re-fill bencina za zahvalno, Daniel pravi da ne rabi in ga samo objamem za zahvalo, brez njega bi najbrž bila še vedno tam ob cesti🤭.
Ko sva v udobju najine sobice nama je z Adonisom vse izjemno smešno in se naglas smejiva vsem prigodam dneva😅. Spijeva kofetk in za zvečer si počastiva lokalni šnopc, Aguardiente (iz listov rastline kokaina…) ker si po takem dnevu res zasluživa eno pijačko🫣🍻…
Tako, zapleti so del avanture in najina se je uresnici konec koncev dobro končala🙏. V zahvalo tem prijaznim kolumbijcem, ki mi vsak dan znova kažejo, kar res pomeni prijaznost❤️Leia mais