Mai Châu

Zbudim se v prelep sončen dan☀️ob zajtrku splaniram današnjo pot, šla bom malo nazaj po poti iz katere sm prišla dva dni nazaj, potem pa odvila ob rečici.
Že ob desetih se ustavim na kofetu, saj sva z Nasti zmenjene za klic in čvekava kar slabo urco✨
No, potem pa se začnejo zapleti😆pridem do motorja, ki je parkiran na malem klancu. Ko iz balance vzamem čelado, očitno nekaj povlečem in ker je bil že tako nagnjen, to moj lep motorček prevaga in rukne na stran🫠prilaufa ven lastnica kafiča in skupaj ga dvigneva (matr je težko).
Casualties v tej dokaj nedolžni situaciji?
1)moja očala, ki so bila odložena na balanci kot vedno, ko se pripravljam na vožnjo, saj si ne moram dati gor čelade če imam gor ocala, zato si nataknem očala vedno kasneje skoz špranjo… so spet zvita, na srečo pa ne dovolj, da nebi bila uporabna
2)moj telefon, ki je bil zataknjen na nastavku na balanci, ima zdaj eno razpoko na varnostni šipici. Ampak za to tudi je, steklo spodaj je ohranjeno, tako da vse okej
3)ročka za šaltat🥹očitno je se je lih tako prekucnil da je porinilo uno ročko mal notri in se je tako hecno zaskočila, da ne gre do konca ven (torej ne gre šaltat)
Na tej točki mene zagrabi panika saj sem šele na začetku dneva in ne vem, a je kak mehanik blizu. Vidim, da lastnica kafiča nekoga po telefonu klice. Grem jo vprašat, ali je kdo v okolici, ki bi lahkk pomagal in pravi, da je mehankar že na poti!!! In res, niti pet minut kasneje se pripelje en dečko s tremi orodji, katerih sploh ne rabi, ker je bilo treba samo en vijak odsraufat in naštimat ročko na novo. Uglavnem, zrihta v 30ih sekundah, js presrečna in noro hvaležna itak ponujam denar, pa noben noče nič vzet🫣 no, hitro se je zrihtalo, gospe se še ene petkrat zahvalim potem pa nadaljujem pot…
Naslednjih 40min je voznja po lepi prazni cesti, ob zeleni reki, vse kul.
Potem pa na eni točki zavijem desno in po dolgem klancu se asfalt spremeni v dirt road. Rečem okej, sej mam motor za to, ampak hitro postane cesta polna globokih lukenj, kamnov, blatnih predelov, predelov peska. Najprej je ful zabavno, ker pričakujem, da se bo na eni točki cesta izboljšala in bom lahko ponosna nase in na prevoženo pot. Ampak namesto bližje civilizaciji, ovinakrim bolj in bolj v gozd, s stalnim pogledom na pobočje dol. Razgledi so unbelievable, ampak cesta počasi postaja malo sketchy. Na eni strani je strm klanec, na drugi gosto grmičevje, ki je dom tisočim pajkom. Tole na fotki je en v svoji hiški, drugace so bile ‘stene’ bele, tok jih je bilo en ob drugem.
Ko prečkam reko se cesta malo izboljša potem pa ornk spet poslabša in ko na zemljevidu vidim, da po pol ure nisem niti na 1/5 poti, se odločim obrnit. Se mi zdi da je pot sicer izvedljiva, ampak z družbo, ki bi lahko pomagala, če se kdo kje zatakne. Se mi zdi pametno, glede na to kako dolga je pot in na stanje ceste (na fotkah je tist ta okej del, ta scary nisem uspela slikat ker si nisem upala ustavit).
No nič, uro in pol nazaj in bom pač še eno noč ostala v Mai Chau, jutri po glavni cesti nadaljujem😆
Drugace je bil dan zelo zelo lep, samo poln nekih nepredvidljivih zapletov… upam, da jih je konec za en dan🤞Read more