Malezija

Končno grem v Ipoh! Vmes je že kazalo, da ga bom spustila, pa se je le situacija že spet spreobrnila in sem na poti v Ipoh, mesto, ki je bil na mojem 'Must-see' seznamu že od samega začetka. Pridem na avtobusno postajo eno uro prej in me prijazen gospod usmeri do info pulta, češ da moram za to avtobusno agencijo s katero bom potovala, kupit karte nekje drugje. Ok, ni panike, po desetih minutah laufanja naokoli pult sicer najdem, ampak seveda je vseh 10 okenc zaprtih. Nikjer nikogar. Probam (ponovno) karto kupit po spletu pa ne gre. Pristopim do gospoda, ki dela za eno drugo agencijo, on misli, da so vsi na malici. Pride še security guard in mi pove, da sem na pravi lokaciji, da naj zunaj pred vrati počakam na avtobus, ki bo ziher prišel in da naj potem kupim karto gor pri vozniku. Malo sem skeptična, ker se spomnim od zadnjič, da je avtobusna postaja samo v pritličju, mi smo pa zdaj v tretjem nadstropju. Ampak mi zagotovi da je ziher prav in rečem, da počakam. Najhuje kar se lahko zgodi, je da grem na neko drugo avtobusno postajo 15km izven mesta, iz tam gre tudi en avtobus v Ipoh ob sedmih zvečer. Res se primajata dva avtobusa od moje agencije, noben baje ni taprav. Točno ob 17.20, uri odhoda in niti minuto prej, pride tretji avtobus, z njim gospa, ki samo zame odpre eno okence, da lahko kupim karto. Zahvalim se obema gospodoma, ki sta me pazila in me prenašala malo živčno. Ko sem na avtobusu se končno sprostim, pojem par prigrizkov, ki sem jih kupila za na pot.
Na poti uživam v prečudovitem sončnem zahodu in že vem, da mi bo Ipoh ušeč!Leer más