Nekam v Južno Ameriko

Na zadnji objavi se mi je zbrisal dolg opis, tako da tu ustavim kak stavek več😅.
Uglavnem, na plaži San Juan sva z temle nemškim prijateljem našla svoji viseči mreži, 10€ na noč, sva bila številke 11&12.
In potem je sledil popoldne ležanja na plaži, s telefoni na off saj seveda ni bilo signala in je prav pasalo😌mene je zamotil sudoku in sem jih v dveh dneh rešila deset!
Hvala mami, ki mi je skrila miljon enih ilustracij in sporočilc med strani sudokuja🥹eso significa mucho❤️.
Slučajno pa sem se med sprehodom po okolici zaletela v en znan obraz in ga hitro umestila kot Thomasa iz mojega prvega prostovoljstva😆 mali svet, mala Kolumbija.
Zvečer sva pri večerji eno uro klepetala o dogodkih zadnjih mesecev…
Spanje v visečih mrežah je bilo prav udobno, jaz sem se zbudila samo dvakrat, enkrat ker me je zeblo in sem si obula štumfe in drugič, ko mi je blo prevroče in sem jih slekla🤣.
Z Maickekom sva si naslednje jutro zrihtala super zajtrk, tortilje otra vez! 🌯🥑🫑 Kar na plaži, pa dva kofetka za vsakega☕️..
Potem pa malo poležavanja in okrog enajstih premik do naslednje plaže, ki je bila najbrž najlepša od vseh!
Edino se ni dalo zares kopat zarad valov, bolj noge namakat. 🌊
Pa seveda sudoku reševat!
Okrog enih pa pičiva nazaj proti civilizaciji, odločiva se ubrat ta drugo pot nazaj, da bova nardila en krog (na zemljevidu se ga dobro vidi!).
No, tale smer Calabazo je pa bila zahtevna🥵🥵. Najprej sva 40min lazila gor po res strmih klancih, v zares soparnem in vročem.
Jaz že dolgo nisem tok švicala… vzameva si pauzo, da se nadihava in poslušava naravo. Dobra stran ta zahtevne poti je dejstvo, da v dveh urah hoje srečava točno 7 posameznikov🤗 3 fit kolumbijce in 4 ne tok fit turiste haha! 6, če šteješ še naju😅.
Uglavnem, po prvi pauzi se pot še vedno vzpenja ampak je vsaj gozd bolj gost in mal več sence.
Moj najljubši del pride na ene pol poti, ko se znajdeva res na lepem koncu, obkrožena z ogromnimi drevesi in je končno občutek da sva res v jungli🌴
Na eni točki pa slišiva en res glasen, scary zvok👀👀. Tak mix med nekega rjovenja in kako si predstavljam, da bi se vesoljci oglašali👁️…
Najprej se hecava in jaz poskušam na videu ujet zvok, potem pa naju začne malo skrbet, saj se sliši res blizu…in mal pospešiva…🏃‍♀️‍➡️🏃‍♀️‍➡️🏃‍♀️‍➡️.
In za vogalom znak, divji leopardi ahahahahaha🤪😆.
Ampak kasneje izveva, da so to ene glasne opice🙊 (en espanol, monos muy ruidosos)
Saj sva priča njihovem tuljenju pol ure kasneje in jih vidiva, tam daleč v krošnjah…
Sem dodala eno fotko iz interneta, saj so moje zelo oddaljene😝Okumaya devam et