Princesa Point

Očitno smo se navadili vsak večer zabave na strehi, ker se mi zdi, da danes nismo slišali prav nič. Prebujanje ob 6.00, ob 6.30 se pije kava spodaj in točno kot napovedano, 6.40 pride po nas kombi za prevoz do Puerto Princese. Pove nam, da smo samo štirje gostje in odpravimo se na pot. Dejansko smo bili mi trije in še ena iz “našega” Frendz hostla, vmes pa je gospod po poti pobral 11 ljudi, prva dva že v El Nidu, po poti pa ljudje stojijo, pomahajo, človek ustavi, jih nabaše v kombi, izstopijo, mu plačajo in gremo naprej. Svojevrstna oblika “javnega prevoza in sive ekonomije” :) Vsak mu je dal me 100 ali 200 pesotov, tak da, v kolikor vozijo na pol prazne kombije, si lahko očitno vsak šofer še zraven “na roko” zasluži kar nekaj denarja, ki za njihove razmere ni malo.

Pričakovali smo slabšo cesto, sploh ni tako slaba, vmes so odseki, ko se vidi, da je cesto odneslo, iz skoraj šest pasov prideš naenkrat v enega, delo na cesto, skratka zanimiva vožnja, ob opazovanju vsega skupaj, do podeželja in kako živijo. 250 km je od El Nida do Puerto Princese, dejansko smo se ob dveh kratkih postankih vozili 5 ur. Ni malo, vseeno pa ni bilo pretirano, čeprav ponavljal tega dvakrat ne bi na istem potovanju. Življenje na podeželju pa je dejansko neverjetno. Cel čas se ponavlja več ali manj enak vzorec, dve do tri zidane hiše, vulkanizer, restavracija lokalna in trgovinica, okoli pa potem hiše, barake, kolibe in nekaj kar ima streho. Nekatere “stavbe” nimajo ne vrat, ne oken oz. stekel, nekatere so dejansko pokrite s prepletenimi listi palm, tudi stene imajo narejene iz palmovih listov, v okvirju štirih lesenih palic. Da ne govorim o tem, da verjetno o kanalizaciji v ogromno primerih takšnih stavb ni ne duha in ne sluha. Ko se tu začne deževno obdobje in ko tu konkretno pihne, ostane verjetno samo tisto kar ima opeko ali kamen. Bili že ogromno po JV Aziji in videli marsikaj, ampak tukaj je kar posebno glede tega. Po dobrih štirih urah vožnje se začne slika malo “popravljati”, saj se vidi, da se približujemo bolj razvitemu delu. Počasi se že vidijo velike trgovine avto trgovcev, seveda tudi McDonalds, in že smo v Puerto Princesi.

Puerto Princesa je glavno mesto otoka Palawan. Klasično in zelo urbanizirano mesto, populacije cca 310.000 prebivalcev. Tukaj ostanemo samo zaradi tega, kar se baje mora videti, če smo tukaj. In to je najdaljša podzemna reka, ki je označena kot svetovna UNESCO dediščina in ena izmed novih sedmih čudes sveta. Ampak o tem več jutri.

Voznik nas odloži pred hotelom, takoj nas seznanijo z redom :), kadi se samo v enem kotu, v sobi nobene hrane in pijače, red in disciplina. Ampak je čisto, imamo bazen, ki po 5 dobrih urah v kombiju izjemno paše. Po osvežitvi in počitku, gremo malo na sprehod po ulicah. In kakšen sprehod je to bil :) Sprehodili se po mestu, opazovali ta klasičen azijski vrvež, vonjave, vročino, šolarje v uniformah, se sprehodili do Chinatowna, naleteli na tržnico in si napasili čutov na tržnici. Presenečen sem, da je tukaj vse čisto, morski del tržnice je dejansko dišal po morju, tam ko so rezali piščanca so bili povsod pulti brezhibno čisti in meso izgledalo in dišalo odlično. Stojnice z zelenjavo, vsepovsod lepo zloženo, red, skratka, tržnica, ampak vzorna. Nekaj kar v Aziji ne vidiš pogosto. Pa tudi sicer je vsepovsod čisto, wcji v hotelu (skupni), na letališčih, vse je čisto. Realno je nemogoče to povsod, na trajektu recimo je bilo iti na wc samo če je res nujno, sicer pa sem pozitivno presenečen. Tudi ljudje čisti, dišijo…četudi je to “drugačna Azija”, v nekih pogledih bolj skromna ali revna….je na vsaki točki, kjer smo bili doslej, nekaj posebnega. Skozi ta sprehod danes pridemo do obrežja, do parka ob obali. Lokal do lokala, diši tako, da postaneš lačen. Rečemo si, gremo probat, pa gremo še kam naprej. Cene smešne, tukaj so prave cene, liter piva 2.40 eur, rakci in zelenjava v tempuri 3 eur, filipinski nudli s svinjino 3 eur, Cola 1 eur….naročimo tri jedi, pijačo dvakrat, cena vsega skupaj 25 eur, porcije pa ogromne, kot da je to neki azijski Lačni Kekec iz Kranjske Gore. Vrhunsko.

In ko se že skoraj odpravimo domov, ker jutri nas čaka izlet, se malo,še pomudimo v baru, kjer lepo pojejo transvestiti. Še kakšna pijača, pa bi Jasmina bila z njimi na odru, je že vprašala, če jo bom slikal :) Pod črto pa, vsa čast jim za pogum, nihče se ni norčeval iz njih, tudi če so drugačni, so tukaj lahko takšni kot se počutijo. In tudi v tem se lahko najde kakšna “šola” za življenje. Prevoz domov s triciklom nas stane 1 eur, večerni skok v bazen in spat. Jutri je izlet.Read more