ITA Road Trip

Zbudila sva se v nevihtno jutro. Napoved ni bila nič obetavna, zato sva bila primorana izpustiti ogled vrtov, katerih je ob jezeru Maggiore ogromno. Ponavadi so del kakšnih renesančnih vil. Nama je kar malo hudo, saj so prekrasni. Res pa je, da imava tako razlog več za ponovni obisk teh krajev. Odpravila sva se na hotelski zajtrk, kjer sva bila obkrožena z upokojenci. Nisem prepričana, ali zadaneva z izbiro hotelov in lokalov, ali pa v te konce res hodijo le starejši. Predno sva zapustila jedilnico, sva nagrabila še lešnikove namaze (something stolen) in se po odjavi iz hotela odpravila proti mestu Como. Ker je vožnja trajala dobro uro in ker sva se pomikala v kontra smeri dežne fronte, sva v Comu imela le oblake, brez dežja. Odpravila sva se na kavico, vendar ne v center mesta, pač pa v kavarno malenkost izven. Tako sva za cappuccino plačala 2 EUR, ravno toliko naju je stal latte machiato. Zanimivo, glede na to, da je razlika v količini kar konkretna. Latte machiato ima namreč veliko več mleka. Zanimivo je pa tudi to, da bi lahko za vsako kavo plačala pol eura manj, v kolikor bi jo spila stoje. V Italiji namreč velja, da v kolikor spiješ kavo sede za mizo, plačaš več. To imajo tudi napisano na ceniku. Ker sva poleg kavice pojedla še vsak en kolaček, sva raje izbrala mizo in imela priložnost opazovati tiste, ki kavo pijejo stoje. Kako to izgleda? Takole: Pridejo v lokal, po večini v družbi, se postavijo za šank, čez minuto dobijo espresso, ga popijejo v dveh požirkih in odidejo. In potem se vprašaš, če gredo za tem še na sprehod ali na bližnjo klopco, da še kakšno rečejo ali je to to? Pri nas je pač kava razlog za klepet, ki običajno traja dlje časa :) Kakorkoli. Po obedovanju sva se odpravila do centra mesta, kjer sva si ogledala tukajšnjo katedralo in se na kratko ustavila v bližnjem lokalu. Cena cappuccina tu? 5 EUR :) Še dobro, da sva midva tu pila vino.

Čas je bil za prvi gelato. Jap, je razlika med “našim” sladoledom in “italijanskim” gelatom. Gelato vsebuje veliko manj smetane in več mleka, zato ni tako masten, tudi rumenjakov ni med sestavinami. Pripravlja se počasi, z mešanjem na nizki hitrosti, kar je razlog, da vsebuje manj zraka in naj bi bil iz tega razloga okusnejši. Shranjuje se ga na malo višji temperaturi, kot sladoled, da je potem ob postrežbi videti bolj sijoč in privlačen. Se pa iz tega razloga veliko hitreje topi, kar sva zelo hitro opazila tudi midva. Tu je Urbanu zelo prav prišla navada, da sladoled dobesedno grize in ga tako poje veliko hitreje, kot jaz. Gelaterija, v kateri sva se ustavila, ni stregla običajnih kepic, pač pa si izbiral med 4 različnimi velikostmi kornetov in poljubnim številom okusov. Če si izbral več okusov, je bila kepica posledično manjša. Pod črto: zelo fino!

V Las Vegasu sva si ogledovala vodni šov pred hotelom Bellagio, tokrat naju je pa nadaljevanje potovanja vodilo do mesta z imenom Bellagio. Avto sva parkirala na enem od plačljivih parkirišč in se odpravila na cvetoči trg v neposredni bližini. Lep in urejen, bujno cvetoč. Čudovito. Kaj naju še čaka. A po 5 minutah občudovanja vseh krasot, je začelo deževati. Stekla sva do najbližjega bara in si privoščila koktejl. Dež je vmes ponehal, pa znova začel, pričelo je tudi grmeti. Žal si večurnega pitja koktejlov v enem najdražjih mest, in čakanja na sonce, (še) ne moreva privoščiti, zato sva se odločila, da striktni center Bellagia pešake ne obiščeva. Odpeljala sva se centru naproti (kolikor je pač z avtom dovoljeno) in ga od daleč občudovala iz avta. Pešake ga pa obiščeva prihodnjič.

Milano, here we come!

Do tokratnega prenočišča nama je ratalo pripeljati šele v tretje. Corso Italia Rooms se imenuje in je kar sitno skrit. Ko pripelješ v ulico, je kot da bi zapeljal v neko nakupovalno središče. Pa naju je malo medlo. Prenočišče je del poslovno-stanovanjske stavbe in ima le 4 sobe. Izgleda, da je lastnik 4-sobno stanovanje preoblikoval v 4 sobe, ki jih oddaja. Prepričana sem, da so vse sobe ves čas zasedene, saj se hotel nahaja le dober kilometer od središča Milana, Piazze del Duomo. A to naju čaka jutri, danes sva obiskala predel Naviglio Grande, kjer se ob vodnem kanalu nahajajo bari in restavracije. Tu se radi zadržujejo domačini, seveda pa je veliko tudi turistov. Območje je idealno za druženje. In kaj sva opazila? Da je večina mlajših od naju :D Končno! Veliko je Američanov, Angležev ter Nemcev.

Jedla sva v restavraciji, ki nama jo je predlagal lastnik prenočišča, Ricardo, ime restavracije je Le Striatelle Nonna Mafalda. Urbanova jed Schiaffoni Montalbano (testenine z omako bolognese in svinjskimi medaljoni) je bila vrhunska, moja Melanzane Parmigiana (melancani v paradižnikovi omaki z mocarelo) pa tudi. Le sira je bilo pri moji občutno preveč, mi je kar obtičal v želodcu. Da ne pozabim omeniti. Za predjed sva si naročila jed po kateri restavracija slovi, striatelle. Gre za malo debelejšo palačinko, polnjenjo z raznimi nadevi. Najina je bila s pršutom, svežim sirom stracchino in rukolo. Bajsanje in pol. Še dobro, da naju je do hotela čakal 20 minutni sprehod.

Danes sva prvič presegla 10.000 korakov, kar dobrih 17.000 jih je bilo. Jap, popadala bova.

Fact tretjega dne: Gelato je boljši kot sladoled. Pa še manj kalorij ima :)Read more