Azija, solo

Ko sem bil v joga retreatu v Kambodži, mi je glavni jogi predlagal center za meditacijo v Myanmaru kar se mi je zdelo vrhunsko glede na to, da se v Evropi učimo tehnik, ki so tukaj sestavni del življenja. Vipassana, tehnika po kateri jaz meditiram že leta, je bila prinesena ravno iz Myanmara oz. takratne Burme. Pogledal sem si malo več o centru, ki mi ga je predlagal in videl da gre ta totalno lepo idejo saj v centru skrbijo za stare, bolne in revne, ki si sami ne morejo pomagati. V njem je cca. 3000 ljudi tko da to ni par kolib ampak ornk vas in glavni menih, ki je bil prej biznismen potem pa se je vsemu odpovedal, postal menih in ustanovitelj centra je zelo znan človek. No kakorkoli, pisal sem jim kako in kdaj lahko pridem meditirat in dobil odgovor, da lahko pridem kadarkoli za kolikor časa želim, da pa imajo vsak 1. teden v mesecu 7-dnevni retreat v novem centru, ki ga gradijo, ki je bil samo malo stran od Mandalaya kjer sem ravno bil pa še dvignjen je tko da je bila temperatura cca. 10 stopinj manj, tko da vrhunsko.
Uletim 1 dan pred začetkom retreata direktno tja in zmeda, nihče ne zna angleško jst pa sedim v njihovi pisarni... :) Sicer poskrbijo zame, da imam vse kar rabim ampak kej zmenit se pa ne moremo. Pol najdejo enga meniha, ki zna ravno toliko da me lahko sprejme in da mu povem, da sem prišel na retreat on me pa odpelje v mojo sobo, ki jo gradijo pred mano. To se gradi čisto na novo, tko da je bila stavba kjer sem imel sobo šele na tricetrt končana ampak soba je bla pa že. Dobil nisem nobenih navodil al pa kakšne čarovnice sam se nisem kej dost sekiru, jst u izi berem, sproščen, končno na 30 stopinj v senci, ko uletita 2 avtobusa iz Tabarwa centra, velik in manjši. Na njima menihi, nune in normalni ljudje. Kmalu večerja kjer vidim tudi 2 tujki (torej ne-lokalki). Nismo sedeli skupaj ampak vseeno slisim kako ena od bejb kliče lokalno mačko, ki kroži po jedilnici: "muca, muca..." Ja valda, Slovenka. Tina :) Tok mal Slovencev srecu v 3 mesecih pol pa srečam eno v vasi sred Burme. Naslednji dan sta prišla še 2 tujca tko da nas je blo 5, zraven pa še neki čez 100 lokalcev.
Retreat mi je bil hud, ker ni bil tok strikten kot retreati na katere jst hodim običajno. Meditacije je blo cca. 5 ur na dan s tem da ni bla samo sedeca ampak tudi walking meditation, včasih standing meditation, enkrat celo lying meditation. Pa veliko možnosti za pogovore s teacherji, saj smo se kar dvakrat na dan usedli za dve uri s teacherjem in to samo tujci tko da smo se res imeli ogromno možnosti pogovarjati o čemerkoli smo hoteli. S tem da smo se še vsi skupaj usedli zvečer v glavni dvorani, kjer je teacher organiziral kulturno izmenjavo tko da smo mi spraševali lokalce karkoli smo hoteli in oni nazaj, on pa je prevajal. Ful dobr. Med pavzami smo pa lahko počel karkoli razen kršiti nisi smel 8 načel, isto kot na retreatih na katere jst hodim, tko da nič hrane po 12ih, si se pa lahko pogovarjal, lahko bral, uporabljal telefon (večina sicer ni imela signala) tko da bolj u izi...
Da se ne bom preveč razpisal, ker tuki bi se lahko... Učitelj je bil legenda, tak car, taka huda oseba, ljudje ki so prišli na retreat prav tako. Če so znali vsaj kakšno angleško besedo so se probal pogovarjat, tud če niso znal... Otroci so bli skoz okrog nas. Bejbi, ki sta že par mesecev prostovoljki v centru dobivata tok daril da je adijo. Še meni je, ko smo se zadnji dan pokal na buse en model, s katerim nisem spregovoru niti besede v celem tednu prinesel darilo. Svoj ta fensi longhy, mi je rekel da bo čez 1 mesec postal menih in da ga ne rabi več tko da mi ga podarja... Sej mislim, da sem že pisal o temu kok so noro dobri ljudje tuki, sploh do tujcev ampak ne morem vsega popisat, da bi razlozu kok so res prijazni. Pa ne kao prijazni, ker neki hočejo od tebe. Nič nočejo sam tok so veseli, da je turistom všeč Myanmar. Ljudje, ki nič ne prodajajo, ti ves čas govorijo wellcome back to Myanmar, wellcome every time...Weiterlesen