San Vincenzo

Po 2 dnevih malega mesteca, sva se odličila, da kreneva proti JZ in protj mestecu iz kjer izpluje trajekt proti otoku Elbi, z mislijo, da mogoče pa naju pot zanese na njega. Google naju usmeri proti obali, vendar bistvo Toskane ni morje, ampak notranjost. Tako se upreva in pičiva proti notranjosti brez točne destinacije niti rezerviranega apartmaja. Kmalu po tistem ko naju pot začne voditi izven mest, se pogled ustavi na mestecu na hribčku pred nama in ko potihem razmišljam, kako priti gor, vidiva na desni veliko ljudi, mali market in zaprto cesto na levi, ki je nekako usmerjena proti mestecu. Ustaviva se, skušava vprašati redarje, ki usmerjajo promet, in v polomljeni angleščini samo reče festival. Že naslednji trenutek skočiva na mini avtobus, ki nas zapelje na vrh hriba, kjer se nahaja to mestece. Brez da bi vedela kaj se dogaja, greva kot ovci v smeri vseh ljudi in kmalu naletimo na orkester, ki hodi po ulicah in igra. Ulice so izredno lepe, urejene in čiste. Ljudi vsako minuto več in brezciljno se sprehajava, v daljavi se sliši orkester. Ogledava si moderen muzej/galerija v stari prenovljeni stavbi, ki iam na V strani "lebdečo" razgledno ploščad uperjeno proti Toskanskim gričom. Table, ki bi usmerjala proti festivalu, ne zaslediva. Že v avtu na poti, zaslediva table, ki govorijo o festivalu pršuta in fižola v mestecu Peccioli, kjer sva ravno bila. Ker pa je bila vrsta za avtobus, ki vozi v mestece ogromna, sva pot nadaljevala. Po nekaj kilometrih vožnje prideva do malega mestece, kjer je bilo ogromno stvari povezanih s priimkom Bocelli, preveč, da bi bilo samoumevno. Od kantine, do guest house, do prodajalne traktorjev. Medtem ko naju pot vodi po navigaciji, Tamara brska, kje se je rodil Andrea Bocelli. Lajatico, mali kraj katerega navigacija naju pelje stran od njega in midva se gladko upreva tej tehnologiji, da pogledava kje je odraščal g. Andrea. Prvo kar vidiva so table za njegov prihajajoči koncert, oziroma 3, v mesecu juliju na prizorišču "Teatro del Silenzio". To je odprt prostor med Toskanskimi griči in razgledi na to lepoto okoli. Sicer rojstne hiše nisva niti iskala, ampak to je bilo to od tega mesteca, razgledi s Teatrom :).
Nadaljujeva pot, tokrat že proti izbrani nastanitvi v mestecu Campiglia Marittima. Na poti srečava čudovit borov drevored, ki naju seveda "zapelje" in točno ob 16. Uri prispeva do nastanitve. Ker je vreme čudovito in ker kolesa še nisem zavrtel, je bil čas da ga zapeljem. Naredim krog proti morju in na poti srečam mnogokatero žival. Čudovit potok z izredno čisto vodo, v katerem sem videl ogromno velikih rib in velikih želv. Do zajčka, ki je letel pred mano z neverjetno hitrostjo, brez zavedanja, da mu ne bi škodoval. Do fazana, ki preči cesto pred mano kot gospod na začetku, ko pa me zagleda pa gasa med šavje. Ker me je pot vodila po poljih, je bilo čudovito gledati nasade artičok, čeprav jih nimam rad, makova polja, zopet borov drevored in oljke, ki jih je tu okoli veliko. Nastaniva se v stari 2 etažni, rumeno obarvani stavbi, ki leži med samimi oljkami na vrhu hriba z razgledom proti morju.Okumaya devam et