USA Road Trip No. 2

Hello USA! It’s good to be back!

Najina zdaj že redna voznika, Dušanka in Jože, sta naju pravočasno odložila na dunajskem letališču. Le kaj bi brez njiju ;) Hvala vama. Check-in sva naredila že prej prek spleta, oddane prtljage nisva imela, ker sva tokrat tja potovala le s carry-on prtljago. In ja, za ženske je to kar trpljenje. Na srečo mi je ratalo spraviti vse v mali kufer in nahrbtnik. Karte sva si natisnila na avtomatu na letališču, čez kontrolo je šlo b.p. in tokrat se nama je prvič zgodilo, da je bilo letalo ob napovedani uri vzleta dejansko že v zraku. Sva pa imela prigodo med čakanjem na let. Do naju pristopi letališki uslužbenec, da bi nama rad stehtal prtljago. Urban gre z njim, postavi prvi kovček na tehtnico in ta pokaže cca. 12 kg. Preveč, meja je 8 kg. Bo treba it nazaj na check-in okence in plačat. Am ja, ne bo treba. Uslužbenec le ugotovi, da pa mogoče ne čakava na let, ki ga on nadzira, pač pa na tistega zraven. In ja, on je nadziral let od Turkish Airlines, midva sva letela pa z British Airways (BA). BTW, tej ti v carry-on prtljagi dovolijo 23 kg kovček in še 23 kg nahrbtnik. Do te teže sicer prides le, če prtljago napolniš s kamenjem, ampak dobro. Pohvalno.

Čeprav je let do Londona trajal več kot 2 uri, nisva dobila nobenega brezplačnega obroka in (pazi to!) tudi pijače ne. Čisto vse je za doplačilo. Pa sva si rekla, da žejna pa res ne bova in si naročila Gin Tonic.

Let in pristanek je bil prijeten. Ker naju je kmalu čakalo vkrcanje na naslednje letalo, sva se na poti ustavila le na Ben&Jerry’s avtomatu. To je tisti super sladoled, ki je pri nas noro drag. Niti pojedla ga še nisva, ko se je bilo treba že prestaviti na letalo. Komaj sva že čakala hrano, od jutra praktično nisva jedla. Dušanka naju bo kregala, saj nama je ponujala vse od banan, do muslijev in čokolade. Pa nisva nič vzela :D Lani sva letela z družbo Lufthansa in bila nad hrano navdušena. Lahko poveva, da tu ni bila nič slabša, kar bi človek pričakoval glede na lestvico najboljših letalskih družb, kjer se BA nahaja dosti nižje od Lufthanse. Madonca, še sladoled so nama postregli! Edina prednost pri Lufthansi je ta, da dobiš 2 topla obroka, pri BA pa le enega, drugi je bil namreč sendvič. Ampak ne kar en, bil je z lososom :) Odličen. Let je bil na trenutke turbulenten, ampak nič kritičnega. Pa fino je bilo poslušati stevarde/se z angleškim naglasom. Kjut :)

Po nekaj manj kot 10 urah smo bili na ameriški zemlji. Pregled potnih listov je šel skozi bistveno hitreje kot lani. Jaz sem se tokrat uspela počekirat celo elektronsko, Urban je znova prejel X. Hitro je ponovil postopek z oddajo prstnih odtisov pri uslužbencu in že sva bila na vlakcu, ki pelje do dela letališča, kjer se nahajajo Rent a car-i. Tokrat sva rezervirala Premium izvedbo in imela na voljo nama res všečen Dodge Charger. Slikice pridejo ;) Avto je nor! Pa spet sva ga menjala, jao :D Ko sva prišla na mesto, kjer se nahajajo ti premium avtomobili, je bil na voljo en drug Charger. Starejši, drugačne oblike, pa že kar malo načet. Se že vsedeva, ko iz pralnice pripeljejo praktično nov, lepši, nama namenjen model Chargerja. Menjava? Menjava :) In sva se odpeljala.

Tokrat sva prvič rezervirala nastanitev prek Airbnb. Drugače redno koristiva booking.com, tokrat so bile pa cene za Miami pretirane. In sva uč vrgla še na Airbnb. In najdeva Javierja. Kubanec, ki z ženo že 50 let živi v Miamiju in v enem delu svoje hiše oddaja tako zelo luštn apartma. Kot je gospa sama rekla, nima 5*, ampak jih tudi malo ne pogrešaš. Opremljen je v miamijsko-kubanskem stilu, tuš se nahaja v glavni sobi, na voljo sta še ločena WC in kuhinja. Dbest, res. Pri njima spiva tudi v zaključku potovanja, ko je dejansko na sporedu Miami. Danes sva tu le prespala. Zaspala sva okoli polnoči in se ob 6h že zbudila, da čim prej kreneva proti Orlandu. Danes si ogledava Kennedy Space Center. Gre za vesoljski center, kjer še vedno redno v zrak pošiljajo rakete. Trenutno se še peljeva, saj je iz Miamija do tja več kot 350 km. Obilen in zelo okusen zajtrk sva pojedla v restavraciji Jet Runway Café. Že lep čas si želim poskusiti ta pravi Egg’s Benedict in tu so ga imeli. Hjoj, kako dobro je bilo. Urbanova omleta s steakom pa tudi malo ni zaostala. Še celo kavo so imeli dobro. Turško, za Urbana ;) Jaz si bom na poti privoščila moj čeber bele :)

Tudi obisk šoping centra Wallmart je že padel. Nabavila sva vse tiste zadeve, ki jih ponavadi rabiva. Plastične krožnike, pribor in lončke :D Pa zobno pasto, seveda.

Res lepo je biti nazaj. Nekaj je na tej Ameriki ... :)

P.S. Danes ima rojstni dan moj srednji bratec. Gašper, vse najboljše, be good ;)Baca lagi