New Orleans (tretjič)
![](http://d2k8htqlk8yn1a.cloudfront.net/img/flags-png/us.png)
Ko sva včeraj stopila v sobo v motelu Express Inn, sva bila z njo zadovoljna, le vonj je bil ek. Ura je bila že skoraj 22, niti se nama ni dalo ubadati z menjavo. Zjutraj greva iz sobe, hodiva proti avtu in opazujeva vrata sob. Ena imajo znak za prepovedano kajenje, druga ne. Ugotoviva, da na najini sobi ta znak manjka. Jebela cesta, dali so nama sobo za kadilce, čeprav sva rezervirala sobo za nekadilce. Nič čudnega, da je v njej smrdelo. Greva do recepcije, pojasniva situacijo in brez kakršnih koli težav dobiva novo sobo. Dišečo sobo. Woohoo! Dan je bil že tako lep, s tem se je pa le še polepšal.
O centru New Orleansa niti ne bova veliko pisala, saj slike povedo vse. Omeniva le, da sva napovedano bajsanje začela z verjetno najbolj znamenito jedjo tu, sendvičem Po’ Boy. Več različnih zgodb obstaja o določitvi imena, najbolj verjetna pa je tista iz leta 1929. Brata Benny in Clovis Martin sta med 4-mesečno stavko enega od podjetij, ki je izdeloval tramvaje, v svoji restavraciji stavkajočim delavcev nudila brezplačne sendviče. Tudi sama sta bila nekoč vpletena v ta posel, zato sta z veseljem priskočila na pomoč. Zaposleni v restavraciji so stavkajoče delavce sočutno poimenovali poor boys (ubogi fantje), po louzianskem dialektu se izgovori po’ boy in od tu ime sendviča. Poskusila sva enega s škampi in drugega z govedino. Yummy, yummy, yummy!
Sledil je obisk verjetno najbolj znanega in obiskanega lokala tu, Café du Monde, v katerem strežejo sladico imenovano Beignets. Google jed prevede v ocvrtke iz kuhanega testa. Podobno je našim miškam/flancatom, ampak ne čisto, testo je namreč bolj bogato in sočno. Privoščila sva si še kavici in to je praktično celotni meni. V času najinega obiska je streglo vsaj 25 natakarjev, če ne še več. Lokal je ves čas poln, pred njim se praktično ves čas vije ocvrtkov željna kolona obiskovalcev. Ko sva se ob prihodu postavila v vrsto, se je ta zdela dolga kot ponedeljek, vendar se je presenetljivo hitro premikala. En, dva, tri in že sva sedela za mizo. Nama je bila zadevšna všeč. Je pa to spet ena takih, ki jo poskusiš in, če se v naslednjih 3 letih ponovno znajdeš v tem koncu, je ne poskusiš znova. New Orleans ponuja toliko noro dobrih jedi, da v enem dnevu ne uspeš poskusiti niti 10% vseh. Žal je želodček premajhen :)
Midva sva po beignets našla prostor še za ostrige. Ustavila sva se v restavraciji Royal House Oyster Bar. Natakar nama je uspel izboriti mizo na intimnem balkončku, ki je sicer malo visel in naju je že skrbelo, da se bomo kmalu znašli nadstropje nižje. Pa se je izšlo ;) Naročila sva na dva različna načina pripravljene ostrige. Ene surove, postrežene na ledu, druge pa popečene s parmezanom, maslom in česnom. Oboje super, sva pa enotna, da so popečene boljše.
Kot napovedano, danes je dan za bajsanje. Sledi runda št. 4.Читать далее
Путешественник No, koncno sem nasla cas, da pogledam in preberem, kaj vse pocneta. New O se mi zdi kladika, ki he ni veliko v Ameriki. Mi je vsec. Koncno smo spoznali tudi avto, katerim se vozita. Vidim, da uzivata na polno. Mi je super vsec. Mi trije z Aniko gremo zdajle v Planico. Vreme bo super, uzivanje na polno. Objemcke.
Путешественник Posebna glasba, kreolska kuhinja, francoska četrt, živahno nočno življenje..., bila sta navdušena, kajne? Kako sta se pa pogovarjala? Pravijo, da ima N.O. edinstveno narečje. Pošljita še kaj, pa lep weekend.
Путешественник Uf, se spomnila še na Marka Twaina, to je Misisipi (Mississippi). Pa sta ga ovekovečila in sebe zraven. Lepa slikca.
Путешественник Zdravo, vas dva. Mi smo se imeli danes cudovito. Lepsega vremena si za Planico ne bi mogli zamisliti. Vidim, da imata vidva tudi toplo vreme in da 100 na uro uzivata. Lepe pozdrave iz Slovenije. 💕
Danes bom za spremembo najino dnevno poročilo napisal jaz, Urban. To bo sigurno jasno že po načinu pisanja, saj moja slovenščina v šoli ni bila ocenjena z visokimi ocenami :)
No, pa sva odrinila iz New Orleansa oziroma kot mu rečejo v Ameriki – The Big Easy. Skoraj vsako večje mesto ima nek vzdevek (New York = Big Apple), NO ima takšnega. Ne bom Google-al, ampak sklepam, da je to zato, ker je življenje tam bolj “na easy” :) Lokalci si namreč za življenje v francoski četrti vzamejo veliko časa s posedanjem ob kavicah, koktejlih in poslušanjem počasnih in kompleksnih ritmov jazz-a izpod prstov in iz ust lokalnih umetnikov.
Tako sva sedaj na poti nazaj proti Miamiju. Vmes sva se ustavila na počivališču v zvezni državi Mississippi, tako da sva postavila svoje noge tudi na zemljo te države (kljukica). Naslednji postanek je bil v ličnem obmorskem mestu Mobile v Alabami, kjer sva si ogledala spominski park bojne ladje USS Alabama. Poleg nje imajo razstavljenih več letal, tankov in tudi podmornico. Omembe vredna sta (menda) največji bombnik v zgodovini ameriškega letalstva, B-52 Stratofortress (ime je dobil po izjemni višini, ki jo je zmožen doseči med letom, prek 15 km, kar je za bombnik izjemno) in SR-71 Blackbird (že upokojeno izvidniško letalo, ki je bilo zmožno leteti hitreje od 3500 km/h na višini prek 25 km). Ko sva že zaključevala z ogledom, naju je ogovoril gospod starosti prek 75 (kot zanimivost, tudi motorist), saj je videl napis Berlin na moji majici (in sliko berlinskega zidu) in nama samovoljno povedal, da je v 50-ih letih prejšnjega stoletja služil v Nemčiji in se Berlina spominja, ko zidu še ni bilo, med drugim pa je služil tudi v Vietnamu. Po kratki in pisani zgodbici smo se poslovili, odpravila sva se na kosilo. Odločila sva se za lokalno hrano in se odlično najedla v kajunski restavraciji Boudreaux's Cajun Grill. Med drugim sva danes prvič jedla aligatorja. Odličen! Jaz pravim, da ima okus podoben piščancu, Barbi se recimo da strinja :)
S polnimi želodčki sva jo mahnila naprej proti najinemu današnjem prenočišču. Ne bova razlagala kje se nahaja, saj je tako rekoč sredi ničesar :) Za nama je skorajda 1 teden potovanja, kar pomeni, da nama je zmanjalo svežih gat. Laundry time! Na internetu najdeva v bližnjem mestecu (vasici) pralnico. Napokava umazane cunje in se odpraviva pranju naproti. V vasici se pripeljeva na mesto, kjer so interneti rekli, da je pralnica, a o njenem nekdanjem obstanku priča le še komajda viden znak “Laundry”, pod njim pa relativno nov ledomat. No, s pranjem danes ne bo nič, zato sva se po krajšem postanku v trgovini (z zanimivim imenom – Piggly Wiggly) vrnila v motel.
Dan sva zaključila s posedanjem ob napol praznem in uničenem bazenu, srkanjem piva (Corona, seveda) in cigari, ki sva jo kupila v New Orleansu. Jutri pa Tampa in kot pravi Barbi, shopping time!Читать далее
Путешественник Itak da ni slabo. Kaka vejica prevec in kak stilisticni popravek, pa bi bilo popolno. 😜
Mejo sva prečkala v kraju Chattahoochee. Naselje je revno, večina poslovnih stavb je zapuščenih, najde se le par trgovinic, bencinskih črpalk in pošta. Pa Pizza Hut.
Путешественник Zdaj je vse čisto, dišeče, sveže; kdo bi si mislil, da je pranje tako pomembno, kajne?
Končni rezultat je bil 5:4 za Tampo. Zmaga za "naše" ;)
Путешественник
So se kaj stepli? Saj ves, mama pravi, da je to najboljse pri hokeju.