Siracusa

Super je imeti lastno kuhinjo, da ne ješ samo cukra za zajtrk. Žvrkljana jajčka in bel kruh za energijo ter coca cola in kava, se ve za koga. V nadaljevanju pa še hajk po Sirakuzi in kanoli - za fotografijo ga že malo manjka - ni šlo počakati.

V Sirakuze sva pogledala še grški amfiteater in kamnolom, kjer so tesali bloke kamenja za gradnjo - nastale so visoke in akustične jame. Se kar malo vprašaš, kako težaško delo so opravljali takrat in kaj jih je motiviralo. Narava znotraj parka je bila kar malo divja, po sicilijansko, se nihče pretirano ne ukvarja z urejanjem.

Ob nedeljah je odprto tudi mestno pokopališče, kjer je precej viden razkorak med premožnejšimi prebivalci, ki svoje poslednje počivališče najdejo v grobnicah v velikosti manjše kapelice, in tistimi malo manj, ki se morajo zadovoljiti z "navadnimi" grobovi, ki so še vedno vsaj trikrat večji od tistih, ki smo jih vajeni pri nas in vsebujejo tudi do dva metra visoke kipe. Tudi na ta, za Sicilijance sveti kraj, "zaide" veliko smeti, ki ležijo tudi znotraj največjih in najlepših grobnic.

Popoldan sva pot nadaljevala do mesta Noto - še eno mesto na Unesco seznamu svetovne dediščine, poleg Sirakuze. Baročno mestece, kjer sva jedla prvo resno pico - tista na štantih ne šteje in se sprehajala do onemoglosti - sonce, veter, skoraj nič ljudi... verjetno jih še zebe in čakajo prijaznejše temperature, za zdaj pa terase kafičev prepuščajo turistom, ki se na sončku počutijo skoraj kot na Kanarcih - skoraj 😇Les mer