Botataung

Ko sem šel v Azijo sem pričakoval, da bodo s prevozi skoz kakšne stale ampak razen uro gor uro dol, pri odhodih in prihodih, je blo vse vrhunsko. Tko da se je moral enkrat zalomt... Ko se je meditacija končala so me povabili, da grem pogledat še njihov center v Yangonu in da se lahko peljem z njimi kar mi je blo totalno kul, ker sem bil itak namenjen v Yangon. Tko da gremo z dvemi "ko to tamo peva" busi, ki sta v lastništvu centra. Odhod ob 7:00 zjutri, predviden prihod okrog 18:00. 4 ure na cesti in srecamo večji bus ob avtocesti in nalivajo vodo. Zgleda da je zakuhu, 20 minut da se ohladi pa bo. Naš bus čez 15 minut zapelje na počivališče, kjer je blo par restavracij, da pojemo kosilo in počakamo še ta drug bus. Čakamo, čakamo, čakamo... Nema. Druga skupina že 2 uri caka na soncu, sred avtoceste, brez sence na 40 stopinjah, busa jim ne uspe popravit. S tamalim busom jih pripeljejo do restavracije, da so šli lahko vsaj jest in potem čakamo naprej skupaj. No, busa jim ni uspelo popravit, pripeljali so drugega, čakali smo pa 12 ur :) Tko da smo v center prišli naslednji dan ob 11:00 kar pomeni da je pot trajala 28 ur. Meni sta se pa smilila 2 modela, za katera je zmanjkalo prostora na busu in sta si mogla sama organizirat prevoz... Res uboga, sicer sta mogla odkeglat vsak 20 usd ampak sta se pa lepo naspala na nočnem klimatiziranen VIP Busu, jst sem pa potoval 28 ur s tem, da sem zadnjih 12 ponoci, preživel na pomoznem sedežu, ker mi je en "mal poseben" menih zasedu sedež, ki mi je bil dodeljen in pol je še celo noč med spanjem lezu v moj prostor, ki ga itak nisem nič imel. Jst sem se pa dvojno boril, po eni strani v svoji glavi, ko sem razmišljal, da ne se razburjat, menih je, sej bo tud ta noč minila, pa še mal je bogi "ni blo čist pospravljeno podstrešje pri njemu", po drugi strani sem pa hotu spat in sem ga s komolcem prbiju vsakic, ko je preveč k men zlezu... :) Tko da borba. Ampak kot sem vedel že takrat, je tudi tista noč minila in kmalu sem se ji smejal.
V Yangonu sem ostal 2 dni, pri frendici, ki sem jo spoznal v Kambodži. Američanka, ki že 7 let živi v Myanmaru. Tko da to je blo kul, ker me je peljala naokrog kot "lokalka" in sem videl še del kulture, ki je če ne, kot je npr. barbaque iz slik. Čist huda fora, cel kup mesa, zelenjave v vitrini, potem vzameš košaro in naložiš notri karkoli želiš, jim jo vrneš, oni pa vse lepo spečejo in dostavijo na mizo. Zelo dobro, škoda sam da sem se spet zastrupu... :) Že drugič v Myanmaru, drugič v velikem mestu, kjer je blo 40 plus stopinj. Je pa trajal sam eno uro, ponoči. Tko da je blo hitro mimo. Čudno je blo edin, da Michelle ni blo nič ker sva jedla 95% isto hrano. Tko da ji zjutri ni blo nič jasn, ko se zbudi vsa naspana in ji jst razlagam da sem jst ponoč umiru na skretu. Kr neki...
Iz Yangona sem planiral še pot na Myanmarsko obalo z vlakom ampak mi je incident hitro pomagal spremeniti plane. Potovanje se bliža koncu, dovolj odkrivanja, čas za relax, čas za ponovno zbliževanje s civilizacijo. Nekam kjer ni treba diplomirat, da prideš do dobre kave al pa burgerja.
Myanmar krasno je bilo ampak za zdaj nasvidenje, Tajska, še enkrat dober dan... :) Kupil karto za naslednji dan in odletel v Bangkok od kjer z nočnim vlakom direktno na otoke. Ahhhhh.... :)Read more