Cero,vaš vrhovni razsodnik,najhitrejši revolver Saloona,najboljši skipper Balkana,najsvetlejša ptica na nebu,najnevarnejša zverka na kopnem,prvi reket starega kontinenta,računalniški mojster svetovnega kalibra in najbolji DJ undergrounda. Read more Slovenske Konjice, Slovenia
  • Day 18

    Salamat Pilipinas, mabuhay !

    March 2 in Slovenia ⋅ ☁️ 12 °C

    Po dolgih 4 letih čakanja, na odpravo vseh Covid19 omejitev in na takšno potovanje, smo končno dočakali Filipine. Naša avantura je bila najbolj naporna do sedaj. Naredili smo skupaj 23.623 km. Največ od vseh potovanj doslej. In res je bila posebna ta avantura. Ne samo, da so Filipini res daleč, tudi posebni so. Malenkost drugačna Azija je tole. Presenetilo nas je, da v vseh dnevih, ki smo jih preživeli tam, nismo videli enega človeka odvreči cigaretnega ogorka. Celo malo kje se sploh lahko kadi. Zdi se, vsaj na destinacijah, ki smo jih obiskali mi, da dobro skrbijo ali se vsaj trudijo skrbeti za okolje. Verjamem, da je na podeželju slika zelo drugačna, ampak naša izkušnja je, da kamorkoli smo prišli, je bilo vse neverjetno čisto. Sobe, WCji, vse čisto. In ja, prijazni so, gostoljubni, ene slabe izkušnje nismo imeli, povsod smo se počutili varne.

    Zdaj, ko gledam nazaj, je bil naš plan kar dobro zastavljen, kljub vsemu nas je vse to potovanje utrudilo, v pozitivnem smislu seveda. Premiki na Filipinih niso enostavni, čeprav se zdi, da imajo vse, so letala, so trajekti, so razdalje vseeno takšne, da to terja mnogo energije, časa in nenazadnje, v primerih trajektov, tudi živce in v našem primeru, hvala bogu, tudi nekaj popotniške sreče. Vse se je izšlo po načrtih in to je najbolj pomembno. Še včeraj smo bili na Filipinih, danes smo končno že doma. Utrujeni od poti, se moramo spočiti, potem pa bodo šele prišli na plano vsi mali spomini, kar se nam je dogajalo 18 dni.

    Drugačna Azija, netipična hrana za Azijo, Filipinci obožujejo svinjino, so 80 % katoliki, z izjemo Manile (ki bi se je vedno izognil, če se le da) in Cebuja, ne moremo govoriti tukaj o velikih mestih kot so Bangkok, Kuala Lumpur, Singapur in podobno. Res so drugačni. Imaš vse, sanjske plaže, izbor hrane dobesedno iz celega sveta, prijazne ljudi in predvsem vzdušje je bolj sproščeno.

    Težko opisati, ampak vse je kot mora biti, vse je bilo na minuto točno, ampak Tajska, Malezija itd., je vse bolj "v pogonu" cel čas, vse je bolj glasno, večje, hitreje....tukaj pa vse lepo "na easy". Ob nedeljah je več ali manj vse zaprto, ker je nedelja, ljudje gredo k maši, tega drugod v Aziji nismo nikoli videli. Posebni so, in vse kar smo izvedeli od ljudi, s katerimi smo delili ure v avtu, kombiju ali kje drugje, lahko rečemo samo to, da so srčni. Gledati njihove družine, ki skupaj sedijo na plaži, imajo svoj mini piknik, gledajo morje in so zadovoljni in srečni skupaj, je skorajda v tem svetu redkost. Naši otroci dejansko imajo vsega preveč in v izobilju. Tukaj pa gledaš, kako ob 7 zjutraj, sami ob cesti v šolo hodijo 6 letni otroci. Samostojno.

    In ko daš v vso to "zgodbo" še to, da jih narava vsake toliko časa bodisi s potresi, tajfuni in še s čem, opomni, kako majhni s(m)o, kako morajo, vedno začenjati "znova" in se ob tem še vedno vsi samo smejejo, prepevajo na glas povsod, je to nekaj, kar se velja učiti od njih. Za celo življenje.

    Lepo je bilo, zna biti, da se še kdaj vrnemo, tudi mi bolj "na easy", manj intenzivno potovati tja, ampak samo uživati v raju, ker pri 7100 otokih, smo videli le ščepec lepot, ki jih lahko najdemo tam. Sledile bodo nove destinacije, drugačne destinacije, Filipini pa bodo vedno ostali krasna izkušnja, zato HVALA FILIPINI !
    Read more

  • Day 17

    Bohol - Manila - Istanbul - Zagreb

    March 1 on the Philippines ⋅ ☀️ 27 °C

    Dan, ko gremo domov. Zajtrk pojemo v hotelu na Panglau, ob 10.30 pa nas že čaka prevoz na letališče. Poletimo proti Manili, kjer nas čaka “malo” čakanja. Kak že gre, ni lahkega premika na Filipinih :) Do pristanka v Manili vse ok, na Boholu celo pripeljejo dva slepa, ki nam ob vkrcanju lepo igrata. Na letalu spet malo kviz in končno prispemo v Manilo. Potem pa nas pustijo čakati malo dalje na prtljago. Ko to le dočakamo, se skušamo iti kar prijaviti na let od Turkish airlines, vendar nam sporočijo, da bo to možno komaj ob 16.30. Sprehodimo se po trgovinah, nekaj pojemo in poskusimo na check-in. Lepo nas postavijo v vrsto, nas v vrsti pustijo čakati do 18.00 ure, ko se le prikažejo za naš let. Končno uspemo se prijaviti, oddati prtljago in potem še skozi varnostno kontrolo. Ob 19.20 le uspemo priti do lounga :)

    Vstop v lounge sem si aktiviral tudi preko bančne kartice, za razliko od Dinersa, Lounge Key preko NKBM omogoča prost vstop za eno dodatno osebo. Štiri ure smo lahko tu, ampak ne tokrat, ker ob 20.50 že imamo boarding.

    Čaka nas cca 12 ur let do Istanbula, potem pa še 2 uri do Zagreba. Jutri, bomo že doma. Lahko noč in lep pozdav Filipini, dobro jutro domek.
    Read more

  • Day 16

    Alona beach

    February 29 on the Philippines ⋅ ⛅ 26 °C

    Zadnji dan, preden jutri odrinemo na dolgo pot proti domu. Danes lahko spimo, prav nikamor se ne mudi. Zajtrk si privoščimo kar v našem hotelu, potem pa malo počivanja ob bazenu. Popotniške brade ni več, potovalke so več ali manj spakirane. Še na zadnji sprehod v mesto in vpijanja vrveža, vibracij, hrane, vsega.

    Gremo do plaže torej. Alona beach je sicer priljubljena turistična destinacija na otoku Panglao. Znana je po belem pesku, čisti vodi in živahnem vzdušju. Tukaj je res veliko letovišč, restavracij, barov in trgovin za različne okuse in proračune. Alona beach se imenuje tudi "mali Boracay" zaradi podobnosti s slavno plažo na otoku Boracay. Ni pretirano veliko, ima pa dobro vzdušje. Centralni del je zaprt za tuk tuke in je tam fino hodit. Dejansko je tukaj trgovina do trgovine, gostilna do gostilne. Še zadnji spominki za domov, nahranimo še enkrat pasjo družinico in se sprehodimo ob obali še enkrat. Mati še enkrat gre na masažo, midva z Evo pa na en odličen burger. Dva burgerja, pivo, Sprite in pomfri, 9 eur. Se najde še kak dragulj :)

    Še manjša “proslava” ob zaključku v našem hotelu in jutri nas čaka dolga pot domov.
    Read more

  • Day 15

    Whale Shark - Bohol countryside

    February 28 on the Philippines ⋅ ☁️ 26 °C

    Spet zgodnje bujenje, tokrat ob 5.30, da se sestavimo in ob 6.20 nas že čaka po dogovoru tudi naš današnji voznik. Danes imamo privatno turo, za zaključek in prvo nas pot nese iz otoka Panglao, preko mosta na otok Bohol. Do vasice Lila, kjer se dan začne s plavanjem z morskimi psmi kitovci. Morski pes kitovec je vrsta morskega psa, ki je največja živeča riba na svetu. Zraste lahko do 18,8 metra in tehta do 15 ton. Je filtrator, kar pomeni, da se prehranjuje s planktonom in majhnimi ribami tako, da sesa vodo skozi usta in jo filtrira s škrgami. Ima značilen vzorec lis in črt na temno sivi koži ter široka usta, ki lahko merijo 1,55 metra. Človeku ni nevaren, mi smo pa danes z njimi plavali.

    Kitovci živijo v toplih tropskih in subtropskih oceanih po vsem svetu. So selivke in prepotujejo velike razdalje, da bi našle hrano in partnerje. Običajno so samotarji, včasih pa tvorijo skupine do 100 osebkov. So počasne in se lahko potopijo do 1800 metrov globoko. Ogroženi so zaradi prelova, izgube habitata, onesnaževanja in podnebnih sprememb. Za nas poteka vse hitreje, saj nam naš voznik ureja vse sproti in hitro. Iz avta skozi registracijo, do briefinga, na čoln in smo že v vodi s tem nežnim velikanom. Noro je biti v vodi tako blizu tako velikega bitja. Morda je bila vidljivost malo slabša, ampak vseeno je bila to edinstvena izkušnja.

    Ko se stuširamo kar tam in preoblečemo v suha oblačila, nadaljujemo pot proti “čokoladnim gričem” - Chocolate Hills. Tudi od tega voznika izvemo ogromno in sicer to, da so čokoladni griči naravni čudež v Boholu na Filipinih. Gre za več kot 1268 gričev, ki so videti kot čokoladni kupčki, ko trava v sušnem obdobju porjavi. So priljubljena turistična atrakcija in Unescov seznam svetovne dediščine, vsega skupaj, kar se je razraslo tudi z drevjem, jih je pa baje kar preko 1700. Imajo dve legendi kako so nastali, prva je, da sta se dva velikana obmetavala z blato, druga pa, da je velikan imel drisko. Zanimivo je to, da je baje to nastajalo miljone let in je bilo vse včasih pod vodo in da so dejansko sestavljeni iz koral. Iz ogledne točke se naužijemo tega fenonema, ko nadaljujemo naprej.

    Gremo pogledat tarsierje. Tarsier opica pravzaprav ni opica, ampak vrsta primata. Tarsierji so majhni, nočno aktivni in imajo ogromne oči in dolge repe, so mesojedci in skačejo do 1.5 metra. Sorodni so opicam in opicam, vendar se razlikujejo od lemurjev in drugih primatov. Obstaja približno 13 vrst tarsierjev, najdemo pa jih le na različnih otokih jugovzhodne Azije, vključno s Filipini. Ena najbolj znanih vrst je filipinski tarsier, ki je endemit otokov Bohol, Samar in Leyte. Dejansko se ga najde samo tukaj na celem svetu. Torej edinstveno spoznavanje.

    Nadaljujemo do “Man made forest”, umetni gozd v Boholu, ki je projekt pogozdovanja, ki zajema dva kilometra zemlje vzdolž meje mest Loboc in Bilar. Je priljubljena turistična atrakcija zaradi hladnega in senčnega okolja, slikovitih razgledov ter bližine čokoladnih gričev in drugih znamenitosti. Gozd je v glavnem sestavljen iz mahagonijev, ki so jih domačini posadili pred več kot 70 leti.

    Potem je čas za kosilo in gremo na križarjenje po reki Loboc. Križarjenje po reki Loboc je sproščujoč in prijeten, vkrcamo se na plavajočo restavracijo, ki streže samopostrežno kosilo, medtem pa občudujemo slikovit razgled na reko in okoliški gozd. Poslušamo tudi živo glasbo in si ogledamo kulturne predstave domačinov. Križarjenje in odlično kosilo traja približno eno uro in z napolnjenimi želodci si ogledamo še prostor z metulji, pticami in pitoni. Naprej še do cerkve Baclayon, zgodovinsko in arhitekturno čudo v Boholu. Je ena najstarejših kamnitih cerkva v državi, zgrajena iz koralnih kamnov in jajčnih beljakov v 18. stoletju. Ima preprosto, a elegantno pročelje, veličasten glavni oltar in muzej, ki prikazuje različne verske starine. Je prav tako uvrščena na Unescov seznam svetovne dediščine.

    Kot zadnja zadevo pogledamo še spomenik Krvne pogodbe, ki je bila zgodovinski dogodek, ki je zaznamoval prvo pogodbo o prijateljstvu med Španci in Filipinci leta 1565. Izvedla sta jo Miguel Lopez de Legazpi, španski raziskovalec, in Datu Sikatuna, poglavar Bohola, tako da sta oba popila tujo kri, pomešana z vinom. Krvna pogodba je znana tudi kot Sandugo, kar pomeni "ene krvi".

    V celem izredno polnem dnevu smo izvedeli še mnogo stvari, tudi kako raste riž, kako,ga pridelujejo, sušijo, itd., tudi to, da po vsakem tajfunu, ko jih dobro narava namuči, so cca 4 mesece brez elektrike tudi, kar pomeni, da se dejansko vsakič znova, vračajo na začetek in gradijo znova. In se vedno ob tem smejejo.

    Po osvežitvi v hotelskem bazenu, še malo po mestu, nahranimo novo skotene pasje mladiče na obali, posedimo še na obali z nogami v pesku ob cocktailu za 1.30 eur in po večerji spat. Jutri je zadnji dan, preden se vrnemo domov.
    Read more

  • Day 14

    Panglao Bohol

    February 27 on the Philippines ⋅ ⛅ 30 °C

    Noben premik na Filipinih ni enostaven in tudi današnji je bil poseben. Vstajanje ob 5.00, ker so nam včeraj sporočili, da je morda bolje iti malo prej, zaradi prometa itd. Kako prav so imeli. Lyndon je spet naš voznik za danes in čaka nas že pred hotelom ob 5.45. Krenemo na pot, vmes se ustavimo v obcestni pekarni, kupimo 7 vrst peciva, krofe, sladice, itd., vse skupaj stane 35 pesotov (1 eur je 58 pesotov). Neverjetno. Do mesta Oslob je cca 90 km, ampak imajo samo eno cesto, ponekod solidna, ponekod pa je beton, ampak luknjasta bolj kot najslabši makadam.Lyndon nam pokaže, kjer je dobesedno zradiralo dele obale in so zdaj zgrajeni že novi nasipi in cesta, ko so imeli dve leti nazaj “super tajfun”. Baje sta do sedaj bila samo dva “super tajfuna” na Filipinih, očitno tiste “navadne” niti ne štejejo kot kaj posebnega. Izvemo, da osnovna šola pri njih traja 6 razredov, potem pa kar naprej v srednjo. Boljše šole so vedno plačljive, omejitev na cesti na otoku Cebu nimajo (dejansko ne moreš tu hitro vozit), zdravstvo je javno, ampak vsi plačujejo, ker je storitev boljša in hitrejša, delajo neprestano, delodajalec jim morda odobri lahko letno 7 dni dopusta. Marsikaj izvemo na tej skoraj tri ure dolgi poti. Ustavimo se še na ogledu divjih opic, jih malo nahranimo z bananami in potem naprej proti mestu, kjer nas čaka trajekt za Panglao.

    In kako dobro, da je rekel, gremo prej. Namreč, nič na voucherju kaj mi je pisalo, ni veljalo. Imeli smo napisan uraden odhod ob 11.30, trajekt so danes zjutraj prestavili zaradi vremena na 9.30. Seveda nisem prejel nobenega obvestila. Preden smo odpotovali, so spremenili mesto pristanka, tudi to ni veljalo in sem moral vmes na trajektu urejati s hotelom, da so nam na pravo mesto poslali prevoz. Če ne bi šli prej in bi se zanašali na podatke iz voucherja in aplikacije, bi danes ostali v Oslobu. Noro.

    Sama izkušnja trajekta pa je tudi zgodba zase. Prideš tja, se vpišeš na seznam, pogledajo kovčke, nam ne zaračunajo dodatno za veliko prtljago, potem pa se postavimo v vrsto na obali. Trikrat nas vozijo iz obale do “trajekta” s prtljago. Oni se smejijo, nam je malo neugodno, ampak ok, se vkrcamo. Malo večje plovilo, z lesenimi klopmi po sredini, ki se premikajo prosto, razdelijo nam rešilne jopiče, vprašam če lahko dobim večjega, mi reče, daj si ga samo na eno ramo, to je samo zaradi kontrole. Super :)

    Potem pa se začne pot, zaprejo sprednja vrata in kisik se zmanjša, v ožini, ki smo jo prečkali danes kar lepo piha, valovi cca 1.5 metra, kmalu se začne prestavljanje ljudi in iskanje zraka, potem vmes malo “festivala bruhanja”, ko po dveh urah le prispemo do Momo beach na Panglao. Lepo valovi, “trajekt” privežejo 100 m od obale in začnejo s transferjem ljudi in na koncu še prtljage do obale. Da ljudje iz “trajekta” stopijo na čoln, ki jih odpelje do obale, morajo čakati da se obe plovili z nihanjem v vodi ujameta, vmes mali čoln naredi dve luknji v bok “trajekta”, prvo rundo potnikov, tudi moji dve popotnici pred obalo obrne bočno in jih val zalije, vrnejo se po nas, nas zalije od zadaj in gospodu tudi dvakrat motor zalije morje. Ko smo vsi potniki le varno na obali, še čakamo kovčke, ki pridejo na obalo, začuda brez, da bi se zmočili pretirano, pa motor jim je nehal delati na tej zadnji furi z kovčki. Samo lahko rečem “svašta”, vsi zdravi, suhi in veseli, je pa to bilo kar zanimivo doživetje in izkušnja.

    Najdemo naše kovčke in našega voznika, pripelje nas do naše zadnje nastanitve tukaj. Tiptop hotel, simpatično, čisto, poceni, restavracia zraven pa streže tudi “segedin golaž”, švicarski fondue, roesti, sirovo klobaso z zeljem….skratka…kot “v Nemčiji”. :)

    Pojemo in dobimo ključe, soba super, mala terasica spredaj, 3 m stran pa lepi velik bazen. Odlično. Odpravimo se še do središča in pogledat na Alona beach. Lepa mirna plaža z belim peskom. Ljudje uživajo, domači otroci s kitarami hodijo okoli in pojejo ljudem na plaži, ogromno psov, tudi punce najdejo 6 komaj skotenih mladičev in se stopijo. Na plaži, umirjeno pričakamo sončni zahod, popijemo pijačo in še večerja.

    Panglao je sicer občina in otok v provinci Bohol na Filipinih. Znana je po svojih čudovitih plažah, še posebej Alona Beach, mi smo 10 min peš stran, še dobro da so tuk tuki povsod za mali denar. Tukaj lahko uživamo v kopanju, sončenju in vodnih športih. Panglao je tudi odlično izhodišče za raziskovanje drugih zanimivosti v Boholu, kot so Chocolate Hills, svetišče Tarsier, reka Loboc in še kaj. Vse to nas čaka jutri in tudi vrhunec, plavanje z s kitovci.
    Read more

  • Day 13

    Moalboal Sardine run

    February 26 on the Philippines ⋅ 🌬 28 °C

    Današnji dan pa začnemo kar takoj s sardinami. Ob 9.00, točno nas pred hotelom opremijo z maskami in jopiči, sprehodimo se iza vogala in že nas dva vodiča peljeta po plaži. Vmes razložijo, da bomo prvo videli sardele, potem pa še želve. Kratek sprehod ob plaži in že gremo v globlje vode.

    Proga za sardele v Moalboalu je izjemen naravni pojav, kjer milijoni sardel privabljajo očitno turiste iz vsega sveta. To je eden najboljših krajev na svetu za opazovanje tega spektakla, saj lahko zlahka snorklamo ali se potapljamo s sardinami in drugim morskim življenjem, kot so želve itd. Sardine so na voljo vse leto, dostop do njih pa je prost, dobesedno s plaže. V bližnjih trgovinah si sicer lahko izposodi opremo za potapljanje, priporoča pa se, da se pridružimo vodenemu ogledu za bolj priročno in varno izkušnjo. Dejansko smo bili sami mi trije in dva vodiča, s tem da je en še naredil odlične posnetke. Sardine run je v bistvu nekaj, kar mora preizkusiti vsak popotnik v Moalboalu, saj je edinstvena in nepozabna avantura. In tudi naša je bila. Ko se je začela gneča, smo se umaknili na drugo mesto in nekaj časa plavali z veliko lepo želvo. Res lepa izkušnja, redko je možnost, da si del tega, kar ponavadi občudujemo na National Geographicu. Ko končamo, speremo sol iz sebe in gremo na pozen zajtrk, danes smo si ga zaslužili. Za tem pa manjši sprehod skozi vas, punce opravijo še manjši shopping in malo stran iz vročine. Popoldanski dež malo prav pride, ampak je zelo hitro spet sonce in vročina.

    Jasmina si privošči masažo ob obali, midva z mlado popotnico kupiva spominke in greva na teraso na pijačo in čakat sončni zahod. Dočakamo ga skupaj, večerja, mango mojito, trošimo na hrani :)

    Gremo še malo naokoli, posedet, okušat hrano, danes je dan za škampe in gambere, na treh različnih mestih :), vmes urejamo in dogovarjamo vse za prevoz jutri naprej, ker so bile najmanj dve spremembi in potem končno v hotel. Čas je, da spakiramo še enkrat, saj jutri, nadaljujemo pot naprej, ob 6.00 v Oslob in naprej na otok Panglao, Bohol.
    Read more

  • Day 12

    Cebu - Moalboal - Panagsama beach

    February 25 on the Philippines ⋅ ☁️ 26 °C

    Danes se naučimo še enkrat, da ni lahkega premika na Filipinih. V Puerto Princesi pojemo zajtrk, odpeljejo nas na letališče, Jasmina v času čakanja oddela masažo kar na letališču in čas je do odletimo proti Cebuju. Cebu Pacific Air letalo je novo, udobno in let traja slabo uro. Vmes celo popestrijo let z malim kvizom in nagradami za potnike. Nekaj kar še nismo doživeli. Pričakamo prtljago in naš voznik se že javi preko Whatsappa, da nas čaka. Vse poteka gladko, točno, res so dobri. Na tej točki bi morali s taxijem do avtobusne postaje in potem z avtobusom do mesta Moalboal, izbrali pa smo bolj prijazno pot, za malo več denarja in si organizirali transfer preko agencije Blurange. Nimam pripomb. Septembra 2023 sem to rezerviral, brez da bi jih opomnil, so me kontaktirali in danes zvečer celo vprašali kako je vse potekalo. Odlično.

    Cebu je največji otok v regiji Visayas, ima bogato zgodovino. Takoj se vidi, že iz zraka tudi, da je tukaj razvitost malo večja. Moderno mesto, ne tako ogromno in nabito kot Manila, malo bolj “prijazno”. Mi gremo z našim voznikom Lyndonom kar skozi in naprej. Proti Moalboalu. Moalboal je majhno obalno mestece, ki je najbolj znano po tem, da se tam hodi gledat jate sardin. Miljoni sardin, ki plavajo skupaj in delajo neverjetne vzorce in oblike v vodi. Blizu so tudi Kawasan slapovi, samo mestece pa je umirjene atmosfere, mi smo od točke, kjer se gre gledat sardine, v hotelu ki je dobesedno 50 m stran.

    Sama vasica je od Cebuje odmaknjena 90 km, kljub temu pot traja cca 4 ure, saj se prvih 50 km voziš skozi ena sama urbana okolja. Praktično se iz letališča pelješ skozi center mesta Cebu, potem pa si mesta kar sledijo, kot da se mesto skoraj ne konča. Vmes ponovno podeželski prizori in v času, ki smo ga imeli skupaj nam Leydon pove marsikaj. V bistvu so nam zelo podobni, tudi pri njih je pujs “kralj živali”, pove da imajo najraje prašiča in ob postanku, ko ga peljemo na kosilo, končno poizkusimo Lechon. (Bil je v zadregi, ko smo ga povabili, da je z nami). Nam dobro znan odojek :). Odlično. Ne ravno tipično za ta konec sveta, ampak Španci so jim dali to ljubezen do pujsa in vsega kar je s tem povezani (ocvirki, pečenje, itd.) dobro v “kri”. Baje je tudi tukaj veliki problem s holesterolom, in baje ni zabave brez pečenja :) Skromni so res ti ljudje in njihov moto je baje, vedno se smej. Res so prijazni.

    Pot danes je torej, ko končno prispemo v Moalboal, Panagsama beach, ki je cca 4 km oddaljena od mestnega središča, trajala spet cca 6 ur. Kaj dosti peska tukaj ni, je pa izredno simpatična vas, vse skupaj manj kot 30.000 prebivalcev z Moalboalom, z izjemno odprto in umirjeno atmosfero. In res je…”kul”. Rezerviramo si turo s sardinami jutri, ker brez vodiča baje ne gre, potem pa se sprehodimo skozi te mini “uličice”, posedimo v lokalih, fino jemo za mali denar, tu je še ceneje, preden gremo počivat. Jutri torej sardine, Kawasan slapove pa bomo izpustili, ker je cca 45 minut vožnje v eno smer, tam si lahko samo 3 ure baje in cena taxija je 2000 pesotov, tuktuka pa 1500 pesotov. Dovolj imamo vožnje in po morskem druženju, bomo uživali in vpijali to sproščenost.
    Read more

  • Day 11

    Puerto Princesa Subterranean park

    February 24 on the Philippines ⋅ ⛅ 28 °C

    Dobro jutro v vroč dan in tukaj imamo zajtrk. Sproti dela en stric tukaj, ki ga očitno imajo za vse, zajtrk je v ceni in ni pripomb. Ob 6.30 pojemo in ob 7.15, kot so napovedali, točno spet do minute, nas poberejo za današnjo turo.

    Nas poberejo prve, potem pa sproti še napolnimo kombi in se odpeljemo v 77 km oddaljen nacionalni park, v Sabang. Na poti nam povedo, da je podzemna reka tukaj eden izmed novih naravnih čudes sveta, ostali “novi” so še Ha Long bay v Vietnamu, reka Amazonka v Braziliji, Iguazu slapovi v Argentini, otok Komodo v Indoneziji, Table mountain v Južni Afriki in Jeju otok v Južni Koreji. Procedura je baje tukaj malo drugačna in prosijo nas za potrpljenje, ker postopoma lahko prideš na vrsto. Je pa ogromno ljudi in bolje je iti organizirano kot sam verjetno, saj se baje lahko zelo dolgo čaka. Naj bi nekdo že ko so nas pobirali tam urejal in čakal v vrsti za nas, da smo relativno hitro prišli na vrsto.

    Prvo smo sicer preganjali čas z vožnjo po ustju reke, ob kateri rastejo mangrove. Izvemo marsikaj, tudi to, da mangrove podpirajo trajnostne obalne in morske ekosisteme, ščitijo bližnja območja pred cunamiji in ekstremnimi vremenskimi pojavi in da če jih ne bi bilo, bi to blato, ki ga zadržujejo, lahko uničilo koralne grebene, kar pomeni nič več hran za ribe, posledično tudi mi nastradamo. Očitno je vse v naravi povezano, vedeli smo, da moramo čuvati čebele, no, zdaj vemo, da mangrove tudi.

    Ko končamo pa končno sledi tisto po kar smo prišli. Pripeljejo nas na Sabang beach, od koder nas po 6-7 ljudi vozijo s čolni po morju, cca 25 min, do obale, kjer je vstop v podzemni svet. Vzame vsak svojo jamarsko čelado in potem se spet čaka, pred vhodom v jamo, saj vožnja znotraj traja 45 minut in je treba malo počakati. Gre za spektakularen jamski sistem, ki ima 8.2 km dolgo reko znotraj, ki se izliva v morje. Na tej poti ima ta reka pod zemljo neverjetne naravne umetnine, ogromne stalaktite, stalagnite, dvorane, slapove, apnenčaste formacije itd. Baje so našli tukaj nek mineral, ki je bil odkrit samo tukaj. Notri letajo, spijo netopirji in cel čas smo opozorjeni, da ko gledamo gor, naj imamo usta zaprta. Smo imeli :) Baje bo trajalo leta ali celo desetletja, da bodo lahko raziskali vse, saj ne želijo spremeniti ničesar, kar bi spremenilo naravo in ekosistem, ki je razvit tukaj. Nobenih flashov se ne sme uporabljati, samo navadna svetilka od vodiča in več ali manj samo tišina. Preden s čolnom vstopiš, dobis audio vodiča in slušalko v uho, ki ti vse sproti razlaga. Na ta način skušajo kar se da ne biti “invazivni” v sam ekosistem jame.

    Impresivno je beseda, ki jo zlahka napišem. Res za videt, kljub temu, da je s čolnom možno znotraj pluti “le” 1.6 km, vidimo ogromne impresivne dvorane, formacije narave, skale, prehode, stebre itd., ko po 45 minutah spet ugledamo dnevno svetlobo. Počakamo našo “gondolo”, ki nas spravi nazaj v Sabang, pojemo kosilo in ura in pol vožnje nazaj v mesto.

    Malo osvežitve v bazenu, malo počitka in potem še en sprehod do veleblagovnice, ki je kot iz nekih prejšnjih časov, ki smo jih živeli sami. Luštno. Potem pa še na “rivo”, na večerjo, dve večerji z zaključkom glasbe v živo spet…danes je bila druga ekipa :) Jutri se nam začne zadnja etapa potovanja, let na Cebu.
    Read more

  • Day 10

    Puerto Princesa, Palawan

    February 23 on the Philippines ⋅ ☀️ 29 °C

    Očitno smo se navadili vsak večer zabave na strehi, ker se mi zdi, da danes nismo slišali prav nič. Prebujanje ob 6.00, ob 6.30 se pije kava spodaj in točno kot napovedano, 6.40 pride po nas kombi za prevoz do Puerto Princese. Pove nam, da smo samo štirje gostje in odpravimo se na pot. Dejansko smo bili mi trije in še ena iz “našega” Frendz hostla, vmes pa je gospod po poti pobral 11 ljudi, prva dva že v El Nidu, po poti pa ljudje stojijo, pomahajo, človek ustavi, jih nabaše v kombi, izstopijo, mu plačajo in gremo naprej. Svojevrstna oblika “javnega prevoza in sive ekonomije” :) Vsak mu je dal me 100 ali 200 pesotov, tak da, v kolikor vozijo na pol prazne kombije, si lahko očitno vsak šofer še zraven “na roko” zasluži kar nekaj denarja, ki za njihove razmere ni malo.

    Pričakovali smo slabšo cesto, sploh ni tako slaba, vmes so odseki, ko se vidi, da je cesto odneslo, iz skoraj šest pasov prideš naenkrat v enega, delo na cesto, skratka zanimiva vožnja, ob opazovanju vsega skupaj, do podeželja in kako živijo. 250 km je od El Nida do Puerto Princese, dejansko smo se ob dveh kratkih postankih vozili 5 ur. Ni malo, vseeno pa ni bilo pretirano, čeprav ponavljal tega dvakrat ne bi na istem potovanju. Življenje na podeželju pa je dejansko neverjetno. Cel čas se ponavlja več ali manj enak vzorec, dve do tri zidane hiše, vulkanizer, restavracija lokalna in trgovinica, okoli pa potem hiše, barake, kolibe in nekaj kar ima streho. Nekatere “stavbe” nimajo ne vrat, ne oken oz. stekel, nekatere so dejansko pokrite s prepletenimi listi palm, tudi stene imajo narejene iz palmovih listov, v okvirju štirih lesenih palic. Da ne govorim o tem, da verjetno o kanalizaciji v ogromno primerih takšnih stavb ni ne duha in ne sluha. Ko se tu začne deževno obdobje in ko tu konkretno pihne, ostane verjetno samo tisto kar ima opeko ali kamen. Bili že ogromno po JV Aziji in videli marsikaj, ampak tukaj je kar posebno glede tega. Po dobrih štirih urah vožnje se začne slika malo “popravljati”, saj se vidi, da se približujemo bolj razvitemu delu. Počasi se že vidijo velike trgovine avto trgovcev, seveda tudi McDonalds, in že smo v Puerto Princesi.

    Puerto Princesa je glavno mesto otoka Palawan. Klasično in zelo urbanizirano mesto, populacije cca 310.000 prebivalcev. Tukaj ostanemo samo zaradi tega, kar se baje mora videti, če smo tukaj. In to je najdaljša podzemna reka, ki je označena kot svetovna UNESCO dediščina in ena izmed novih sedmih čudes sveta. Ampak o tem več jutri.

    Voznik nas odloži pred hotelom, takoj nas seznanijo z redom :), kadi se samo v enem kotu, v sobi nobene hrane in pijače, red in disciplina. Ampak je čisto, imamo bazen, ki po 5 dobrih urah v kombiju izjemno paše. Po osvežitvi in počitku, gremo malo na sprehod po ulicah. In kakšen sprehod je to bil :) Sprehodili se po mestu, opazovali ta klasičen azijski vrvež, vonjave, vročino, šolarje v uniformah, se sprehodili do Chinatowna, naleteli na tržnico in si napasili čutov na tržnici. Presenečen sem, da je tukaj vse čisto, morski del tržnice je dejansko dišal po morju, tam ko so rezali piščanca so bili povsod pulti brezhibno čisti in meso izgledalo in dišalo odlično. Stojnice z zelenjavo, vsepovsod lepo zloženo, red, skratka, tržnica, ampak vzorna. Nekaj kar v Aziji ne vidiš pogosto. Pa tudi sicer je vsepovsod čisto, wcji v hotelu (skupni), na letališčih, vse je čisto. Realno je nemogoče to povsod, na trajektu recimo je bilo iti na wc samo če je res nujno, sicer pa sem pozitivno presenečen. Tudi ljudje čisti, dišijo…četudi je to “drugačna Azija”, v nekih pogledih bolj skromna ali revna….je na vsaki točki, kjer smo bili doslej, nekaj posebnega. Skozi ta sprehod danes pridemo do obrežja, do parka ob obali. Lokal do lokala, diši tako, da postaneš lačen. Rečemo si, gremo probat, pa gremo še kam naprej. Cene smešne, tukaj so prave cene, liter piva 2.40 eur, rakci in zelenjava v tempuri 3 eur, filipinski nudli s svinjino 3 eur, Cola 1 eur….naročimo tri jedi, pijačo dvakrat, cena vsega skupaj 25 eur, porcije pa ogromne, kot da je to neki azijski Lačni Kekec iz Kranjske Gore. Vrhunsko.

    In ko se že skoraj odpravimo domov, ker jutri nas čaka izlet, se malo,še pomudimo v baru, kjer lepo pojejo transvestiti. Še kakšna pijača, pa bi Jasmina bila z njimi na odru, je že vprašala, če jo bom slikal :) Pod črto pa, vsa čast jim za pogum, nihče se ni norčeval iz njih, tudi če so drugačni, so tukaj lahko takšni kot se počutijo. In tudi v tem se lahko najde kakšna “šola” za življenje. Prevoz domov s triciklom nas stane 1 eur, večerni skok v bazen in spat. Jutri je izlet.
    Read more

  • Day 9

    El Nido town

    February 22 on the Philippines ⋅ 🌬 28 °C

    Ker smo sedem ur naprej, lahko danes praktično čestitamo babi Darji za rojstni dan točno, ko odbije 22.2. v Sloveniji. Vse najboljše babi, bodi nam zdrava in naj bo težav čim manj. Radi te imamo.

    Mi pa smo na polovici in danes se odločimo, da na El Nido Tour C ne gremo. Kljub temu da je plačana, bomo zamudili Helicopter Island, Hidden Beach, Secret Beach in Talisay Beach. Ampak Tajci imajo prikladen “rek”, “same, same, but different”, zato bomo, da se ne prekurimo, to pač “požrli”. Rabimo vsi skupaj malo počitka, tako da danes magnezij in elektroliti na zalogo :)

    Bomo pa zato si malce bolj privoščili El Nido mestece, ki si ga sicer ob natrpanem urniku ne bi mogli. Malo podatkov, El Nido je obmorska občina v otoški provinci Palawan. O osupljivi naravni lepoti sem že pisal, še posebej arhipelag Bacuit, ki ga sestavlja 45 otokov in otočkov z apnenčastimi pečinami, belimi peščenimi plažami in turkizno vodo. Danes bomo pač štiri take plaže izpustili. Vse za višje cilje, da uspešno pripeljemo potovanje do konca.

    El Nido velja tudi za eno najboljših otoških in plažnih destinacij na svetu, vsega skupaj pa ima El Nido 50.494 prebivalcev od leta 2020. Glede na to, kako to,izgleda v živo, je povsod problem prenaseljenost, o kontarstih pa sem tudi že pisal. Izrazito tudi tukaj. Do El Nida najbolj ensotavno res ni priti, saj ima letališče Lio, ki ga servisira samo družba AirSwift, kolikor sem gledal, z malo leti in skoraj nobene razpoložljivosti. Druga možnost je, da lahko obiskovalci letijo v Puerto Princeso, glavno mesto Palawan, in se z avtobusom ali kombijem odpeljejo v El Nido. Naša pot je bila “hibridna srednja izbira”, da smo do sem prišli z trajektom iz Corona in jutri odhajamo naprej v Puerto Pricesso z kombijem, zjutraj ob 7.00. Vožnja traja cca 5 ur, saj med vso džunglo in apnencem niso verjetno vrhunske ceste. Upamo, da nam bo hitro minilo. Ker pa so taki premiki naporni, smo tudi za danes vzeli “timeout”. Še nas čakajo plaže.

    Dan smo izkoristili za spanje, za ogled še 2 km oddaljenega drugega dela mesta, ki ni ob obali, nič posebnega. In zvečer za sprehod skozi ulice, trgovinice in dobro večerjo v Hubu ob našem hotelu. Na strehi spet se slišijo basi, mi pa smo današnji dan proslavili z “happy hour”, plačaš ena, dobiš dva, mango margaritami. Potovalke so pripravljene, jutri ob 6.40 nas čaka premik v Puerto Princesso.
    Read more

Join us:

FindPenguins for iOSFindPenguins for Android